Značilnosti, ki jo spremljata že od malih nog. Vse od 23. oktobra 1986, ko je bila rojena kraljica rokometa. Odraščala je v Vukovcih, mali vasici blizu Podgorice, rokomet pa ji je bil tako rekoč položen v zibelko. Njena mama je bila namreč reprezentantka Jugoslavije, v času, ko je selektorsko paličico vihtel znani Vinko Kandija.
Rokomet je bila ljubezen na prvi pogled. Že od prvega treninga dalje sem vedela, da je to šport, ki mi je pisan na kožo in s katerim se želim ukvarjati.
Za preboj v sam evropski vrh je opravila ogromno trdega dela, recept za uspeh pa že od nekdaj vidi v disciplini in predanosti. Tako na rokometnem parketu kot zunaj njega.
»Vso delo je zdaj poplačano. Nagrade in priznanja, ki jih prejemam, so dodatna motivacija na moji športni poti in pokazatelj, da sem in še vedno delam v pravi smeri. S pravo meri ljubezni.«
Ljubezni in notranjega miru, h kateremu vselej stremi na dan tekme. Čeprav je sicer energična in zelo odprta, pa je mora biti ”odločilnimi trenutki” sama. Sama s sabo. V svojem stanovanju, kjer se zateče k čiščenju.
In prav zaradi svoje odličnosti Radičevićeva statistiki in rekordom, ki jih podira iz tekme v tekmo, ne sledi več. Sama pravi, da sta zanjo vir informacij družbena omrežja in njena mama.
V Krimu in Ljubljani se počutim kot doma.
»Vsaka nagrada, vsako priznanje in vsaka medalja so posebni na svoj način. A biti najboljša strelka EHF Lige prvakinj vseh časov je nekaj neverjetnega. Posebno mesto v moje spominu ima tudi osvojitev srebrne medalje na Olimpijskih igrah v Londonu 2012. Nikoli pa ne bom pozabila na sredo, 9. novembra 2022, in način, kako so se mi domači navijači zahvalili za moj reprezentančni doprinos na moji zadnji tekmi v dvorani Morača.«
Zdaj (verjetno) najboljša desnokrilna rokometašica vseh časov živi v Ljubljani. V mestu, za katerega je v času igranja v turškem Kastamonu spoznala, da lahko postane njena naslednja destinacija v bogatem športnem popotovanju. Leta 2021 so namreč ambicije kluba z menjavo na trenerskem stolčku zrastle in Radičevićeva je vedela, da je čas za novo poglavje v neverjetni zgodovini najuspešnejšega ženskega športnega kolektiva.
»Klub in ljudje, ki delajo v njem, so profesionalni. Igralke dobimo vse kar rabimo. Poleg tega pa se tukaj počutim kot doma. Na ”novo” življenje sem se hitro privadila, lepo so me sprejeli, zato sploh nimam občutka, da sem v tujini. To mi je najpomembneje.«
Biti najboljša strelka EHF Lige prvakinj vseh časov je nekaj neverjetnega. Posebno mesto ima tudi osvojitev srebrne medalje na OI v Londonu 2012.
Kljub temu da je iz rodne Črne gore odšla pri 24 letih, pa ji brez družine še vedno ni lahko. Vsi redno spremljajo njene tekme – največ oče in mama, tudi brat in sestra pa izpustita le redkokatero.
»Obiščejo me, ko uspejo. Starša sta bila do zdaj v Ljubljani dvakrat. Lahko rečem, da jima je tukaj všeč. Mesto je mirno in ima dušo. Dopade pa se jima seveda tudi Bled, ki ima svoj čar.«
