Življenjske izzive, med katere štejemo tudi materinstvo. In prav slednje je zaznamovalo začetek profesionalne športne poti Barbare Lazović. Sama se teh časov spominja z grenkim priokusom. Nosečnost res ni bila nekaj, s čimer so se srečevale mlade športnice, zato ji je bilo še toliko težje. Dolgo časa je zbirala pogum, preden je (sicer veselo) novico razkrila ekipi.
»S soigralkami (Sergejo Stefanišin, Andrea Kobetić, Jeleno Grubišić in Andreo Lekić) sem se vozila na tekmo in jim ob tem povedala, da čutim, da sem noseča. One so me prepričevale da nisem, a se je čez nekaj dni razkrilo, da niso imele prav.«
Ko sem enkrat dobila otroka, sem njega postavila na prvo mesto.
Je bilo pa nekoliko obratno, ko je prišla do trenerke Marte Bon. »Še preden sem ji povedala, me je sama vprašala, ali pričakujem naraščaj. To je začutila in novico lepo sprejela, zato sem ji še vedno neizmerno hvaležna. Imela sem srečo, da je bila trenerka takrat ženska, ki me je v tistem trenutku še toliko bolj razumela.«
Lazovićeva je v aprilu še aktivno igrala na najvišji ravni, nato pa odšla na porodniško. Rodila je septembra. In čeprav so Krimovke v tisti sezoni ostale praznih rok, se trenutna kapetanka Krimove družine z nasmeškom spominja izjave svoje takratne trenerke: »Čeprav nismo osvojili medalje, pa smo dobili Luko.«
View this post on Instagram
Na rokometne parkete se je vrnila hitro, natančneje tri mesece po porodu. Leta 2013 je s Krimom nastopila v polfinalu najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja. Pred skoraj polnimi Stožicami. Ko se zdaj spominja tistih časov, ne razume, kako ji je vse skupaj uspelo, a je hkrati ponosna nase. Tudi na to, da se je leta 2014 sama z Luko preselila v Makedonijo, kjer je igrala pri Vardarju. Svoje odločitve ne obžaluje, kljub temu da je zavrnila nekaj rokometnih velikanov.
»Ko sem enkrat dobila otroka, sem njega postavila na prvo mesto. Izbirala sem klube, kjer bi mi bilo najlažje z njim. V Makedoniji sem preživela res lepo obdobje, saj so bili pogoji odlični. Luka je že hodil v vrtec, v času popoldanskih treningov pa se je igral v igralnici v sklopu dvorane, kjer sem trenirala. Varuška mi je pomagala samo takrat, ko sem bila z ekipo na gostovanjih.«
Če ji je bilo v Makedoniji lepo, pa ji je bilo toliko težje v romunski prestolnici. V Bukarešto se je preselila leta 2018, ko je njen sin že hodil v šolo. Veliko časa sta preživela na cesti, v prometnih konicah. Tudi tekem je bilo več. To so bili trenutki, ko se je naša tokratna sogovornica želela predati.
Bilo je zelo naporno, nisem vedela, kako naprej. Na igrišču se nisem dobro počutila, rokomet me ni več veselil.
Iskrica pa je znova preskočila nekoliko kasneje, ko je takrat 31-letna Lazovićeva podpisala za Budućnost iz Podgorice. Veliko zaslug za to ima tudi zdajšnji strateg tigric Dragan Adžić, ki je v tistih časih vodil črnogorski klub.
Kasneje je sledila nova selitev k romunski Bukarešti. To je bil čas epidemije koronavirusa, ko se je njen sin šolal online. V času poškodbe kolena je nato Luka z očetom oziroma Barbarinim možem (tudi profesionalni rokometaš) odpotoval v Kuvajt, pogosto menjavo šol pa je trenutno prekinil s šolanjem v Sloveniji. Sicer na mednarodnem programu, saj angleščino dojema kot prvi jezik.
Kot njegov prvi šport pa košarko, kljub temu da je vso svoje življenje vpet tako v ženski kot v moški rokometni svet.
Luka je moja največja podpora in hkrati moj največji kritik. Vsaka njegova pohvala je vredna zlata, vsaka njegova kritika pa me razžalosti.
Čas med profesionalnimi športniki ga je po maminih besedah naučil ogromno. V sebi ima zmagovalni naboj, motivacijo. In kljub temu, da je bilo Lazovićevi velikokrat težko, česar se še toliko bolj zaveda zdaj, ko se ozre na tiste čase, pa odločno poudarja, da je bilo vredno. Ponosna je na svojega sina, ki je za svoja leta izjemno razgledan in komunikativen, hkrati pa nenadomestljiva opora njej na vsakem koraku.