Branka Jovanović: V Krimu se počutim kot doma

Pred 20. leti je RK Krim Mercator osvojil naslov Lige prvakinj, v takratni zasedbi je bila tudi vratarka Branka Jovanović. Svojo trenersko kariero je začela v srbski reprezentanci, zdaj pa uspešno trenira vratarke slovenske reprezentance in ljubljanskega ženskega rokometnega kluba. Kot pomočnica trenerja je v Krim prišla leta 2017, kasneje se je posvetila rokometašicam med vratnicami. 

Kaj je bil razlog, da ste izbrali pozicijo vratarke?

Vsaka rokometašica si želi biti v prvi vrsti igralka in ne vratarka. Tako je bilo tudi pri meni. Moja želja je bila igrati na položaju srednje zunanje vendar, a so me, ker je bila moja sestra vratarka (branila je za Budućnost, na Islandiji in na Norveškem), postavili v gol. Med vratnicama sem se izkazala in sčasoma mi je položaj vratarke prirasel k srcu.

Ste kot rokometašica kdaj razmišljali, da boste po končani karieri postali trenerka vratark? 

O vlogi trenerke v času svoje kariere nisem razmišljala. Se pa hitro vidi, kdo ima potencial tudi na tem področju.  Predvsem se to vidi pri interesu za analizo tekmeca. Kot vratarka sem poznala vse akcije tekmic, kako streljajo in kako jim strel obraniti. To je edina igralska pozicija, kjer moraš poznati vse, da lahko funkcioniraš in braniš kot je treba. Na mestu trenerke sem se preizkusila po povabilu prijateljice Milena Dević, takratne podpredsednice Rokometne zveze Srbije. Z reprezentanco Srbije, s katero smo osvojili naslov svetovnih podprvakinj, so takrat nastopale Dragana Cvijić, Jelena Trifunović, Željka Nikolić, Tamara Radojević, prej Georgijev, in vratarka Branka Čolić.

Tako kot trener Uroš Bregar, ste razpeti med klubskim in reprezentančnim rokometom. Kakšne so največje razlike v delu v eni in drugi sredini?

V preteklosti je bilo največ reprezentantk ravno iz Krima, zato v taktiki in uigravanju ni bilo velike razlike. V zadnjih letih se je situacija spremenila, saj imamo zaradi večjega števila tekmovanj manj časa za pripravo. Na priprave pridemo deset dni pred odhodom na prvenstvo, pred kvalifikacijskim oknom imam ona voljo le tri dni. V reprezentanci potrebujemo več časa za pripravo akcij in uigravanje, medtem ko si na klubski ravni vsak dan z igralkami. 

Kako se je proces treningov spremenil iz časa, ko ste bili sama igralka, do danes, ko ste trenerka?

Proces treniranja se ni bistveno spremenil. Prednost današnjega časa je večja prisotnost tehnologije. V mojih časih nismo imeli toliko posnetkov, s katerim bi lahko analizirali tekmeca, temveč smo na tekmi ugotovili proti kakšni ekipi igramo. Skozi celotno kariero sem imela srečo z vrhunskimi trenerji, ki so me naučili mnogo stvari. Tako v preteklosti, kot tudi danes je treba trenirati in dati vse od sebe. Ne moreš biti v določeni stvari že jutri najboljši, napredek bo viden čez čas.

Kaj vam predstavlja največji izziv?

Moj cilj je, da vse vratarke in rokometašice, s katerimi delam, postanejo dobre športnice. Kar ne pomeni samo dobre v rokometu, temveč tudi dobri ljudje, da znajo funkcionirati v kolektivu in da za svoje soigralke dajejo maksimum. Veliko mi pomeni, ko vidim svoje nekdanje varovanke, da so uspele in so mogoče celo med vrhunskimi vratarkami ter si ustvarjajo prihodnost.

Krim mi je dal prijatelje, ki se name spomnijo tudi 20 let kasneje.

Kakšna je vaša prva asociacija ob omembi RK Krim Mercator?

Prvi mi pade na misel Zoran Janković, potem Vinko Kandija, Liga prvakinj, prijatelji in spomini. Tistim, ki niso bili zraven, ko sem bila del ekipe, težko pojasnim, vendar smo bili kot ena velika družina, živeli smo za rokomet. Vedeli smo, da treniramo zato, da bomo nekega dne osvojili naslov prvakinj. Ko pogledam nazaj je občutek neprecenljiv. Zoran Janković je bil v pravem pomenu besede predsednik. Ni pomagal samo klubu ampak tudi rokometašicam. Krim mi je dal prijatelje, ki se name spomnijo tudi 20 let kasneje.

Kakšen je najboljši nasvet, ki ste ga dobili do sedaj?

Najbolj sem si zapomnila nasvet iz knjige o vratarjih, ki sem jo dobila po tekmi, ko smo tekmice visoko premagale. Gre pa takole: ”Dober športnik se spominja le porazov”. Sprva mi ta nasvet ni bil povsem razumljiv, vendar sem ga z leti in izkušnjami razumela. Takrat sem razmišljala, kaj lahko naslednjič naredim še boljše, zakaj nisem obranila dveh žog več, zakaj nisem še tri, ker bi mogoče zmagali. Danes se razmišlja drugače, pomembno je biti pozitiven. Vesela sem, da sem odraščala v drugačnih okoliščinah, da sem vedno težila k boljšemu in stremela k temu, da se naredi kot se mora, da se osvoji določen rezultat. 

Kako se počutite v #KrimovaDruzina?

V Krimu se počutim kot doma. Ljubljano preprosto obožujem in ni razlike, ali sem tukaj ali doma v Beogradu. Vsak ima najraje svoj dom, vendar se tu počutim kot da spadam sem. Tukaj imam prijatelje, ljudi, ki jih dolgo poznam. To je moj klub. 

Ali je danes, ko je na voljo več tehnologije, težje motivirati dekleta, kot je bilo vas, ko teh distrakcij še ni bilo?

Že sama šport in tekmovalnost sta motivacija. Nobenemu profesionalnemu športniku ni potrebna dodatna motivacija, nenazadnje, vsak želi zmagati. Seveda se pogovarjamo, vzpodbujamo in motiviramo. Tudi sama sem se od svojih vratark veliko naučila, odraščala z njimi in pridobivala izkušnje. Zaradi tehnologije je lažje, zaradi dostopnosti posnetkov in posledično lažje analize nasprotnika. 

Se spomnite kakšne tekme, ki vam je še posebej ostala v spominu?

Nikoli ne bom pozabila tekme iz sezone 1998/1999 z Becke Lagejem, ko do polčasa nisem obranila niti enega strela. V drugem polčasu pa sem jih obranila 20. Še danes razmišljam, kako se je to lahko zgodilo. Spomnim se tudi osvojitve naslova evropskih prvakinj in tekme, ko smo v finalu izgubili. Gola, ki sem ga prejela levo spodaj, se točno spomnim in mi je žal, da ga nisem obranila. Vendar tako je, spomini ostanejo, tako dobri, kot tisti malo slabši.

Naroči se na e-novice

Vpiši svoj e-naslov, da boš na tekočem o naših tekmah in ostalih zanimivostih.