V sezoni 1995/96 sem se po dveh letih igranja pri hrvaški Podravki vrnila domov. Najbrž je slovenska javnost pričakovala, da sem bom vrnila k Olimpiji, kjer sem se pred odhodom tudi uveljavila. Izbrala sem Krim Electo. Zakaj? Odgovor je preprost. Nihče iz Olimpije se z mano ni pogovarjal. Ja, res je, trener Jeras je sicer predlagal, da se pogovorijo z mano, vendar sem se medtem že dogovorila s Krimom. Sem pač človek, da se pogovarjam z vsakim, dogovora pa se potem natančno držim. Krim je bil že takrat dobro organiziran klub, predvsem pa so bile prisotne »evropske« ambicije, ki jih tudi jaz nikdar nisem skrivala. Trener je bil Zerzan. Prvič smo nastopile v pokalu državnih prvakinj in nesrečno izgubile na gostovanju na Danskem z Viborgom. Izgubile smo prav v zadnji sekundi. Preprosto, takrat smo bile še prezelene, vendar je bila to dobra šola. Vsi smo vedeli, da ne moreš v evropsko konkurenco kar čez noč. Ekipa, ki je doživela »ognjeni krst« v pokalu državnih prvakinj, je bila na nek način osnova za prihodnost. Imeli smo nekaj tujk, domače igralke pa so bile iz sezono v sezono bolj izkušene. Manjkalo nam je nekaj športne sreče in uvrstile bi se v ligo prvakinj. Pestile so nas tudi poškodbe. Spomnim se, da so bile poškodovane Mijatovičeva, Gogirla in Dolerjeva. Naša ekipa še ni imela ustreznih zamenjav in seveda smo vsako odsotnost še kako občutile.
To sezono sama s sabo nisem bila zadovoljna. Potrebovala sem čas, da sem se vrnila. Igranje – bolje rečeno neigranje – pri Podravki je pustilo posledice. Imela sem veliko volje, najprej sem se dokazovala sama sebi, potem pa seveda ostalim. Vedela sem, da se bo delo enkrat še povrnilo. Morda se danes sliši malce neskromno, vendar sem čutila, da bo kmalu prišel čas Krima na evropski sceni. Vsi v klubu smo najbrž tako čutili, na glas pa je to pripovedoval le predsednik Zoran Jankovič. Imeli smo prav, kajne!
Simona Šturm
