Oče Marjan, ki je bil košarkar, mi je ob neki priložnosti, ko sem kot mala deklica začela z rokometom, »priporočil«, naj se raje kar doma na vrtu žogam, kot da igram rokomet. Seveda ni šlo zares. Naš začetek na Krimu je bil skromen, potem pa so prišla »resna« leta. Leta 1991 sem se priključila prvi ekipi, ki je že resno trkala na vrh slovenskega rokometa. Pravzaprav je imela največ zaslug, da sem zelo mlada zaigrala v prvi ekipi, trenerka Marta Bon. Pri mladinkah sem bila zunanja igralka. Bonova pa me je izbrala za krožno napadalko. Pa še nekaj, v klubu je bila takrat slovita in izkušena Tanja Polajnar, ki je večji del svoje uspešne kariere igrala kot krožna napadalka. Veliko mi je pomagala z nasveti. V klub so v sezoni 1993/94 prišle Mijatovičeva, Vinčičeva, Tomšičeva in Šolaja.
Nerada se spomnim poraza proti Olimpiji v državnem prvenstvu. Nekako smo računale na državni naslov, v tolažbo pa nam je ostal le pokal. Sezona 1993/94 je bila tudi prva sezona v evropskih pokalih. Kot debitantke smo izgubile z nemškim WalIajem, vendar se takrat še nismo najbolj zavedale, da se je pravzaprav začel pohod na evropski vrh.
Deja Doler