To je bila druga sezona trenerja Vinka Kandije pri Krimu. Igralke smo kaj hitro spoznale, da gre za strokovnjaka svetovnega kova. Priznam, da smo začele verjeti vanj in vase. Marsikaj smo se že naučile. Predvsem, da tekma traja 60 minut in da je potrebno imeti jasen cilj. To je potrdila nova izkušnja iz lige prvakinj, ko smo v četrtfinalu igrale s hrvaško Podravko. Kakšno prednost smo imele v Ljubljani! Gledalci so bili fantastični. Vodile smo z osmimi goli, na koncu zmagale s petimi, vendar. Ta vendar je grenak spomin na pravo dramo v Koprivnici. Tako mi kot Podravka smo bile iz minute v minuto v polfinalu. Konec tekme je bil za nas žalosten. Izgubile smo za pet golov.
Seveda se rada spomnim državnega naslova. Bile smo res dobro pripravljene, toda poškodbi Simone Šturm in Monike Gogirle sta precej oklestili našo zasedbo. Kandija je dokaj dobro razporedil moči, vendar smo bile preveč utrujene in smo izgubile pokal Slovenije v dvoboju z Olimpijo.
Vsi v klubu smo čutili, da se prebijamo k evropskemu vrhu. Vzpodbudna sta bila tudi prihoda dveh mednarodno uveljavljenih igralk. Prišli sta vratarka Jovanovičeva in odlična strelka, najboljša tudi na SP, Nataša Derepasko. Sezona 1997/98 je bila prva naša sezona brez legendarne Tanje Polajnar. Tanja je končala bogato športno pot, izgubile smo odlično igralko, kapetanko in predvsem človeka, ki je imel veliko izkušenj, in ki jih je nesebično prenašala na vse nas. Dobila sem kapetanki trak, kar me je zelo razveselilo. Soigralke so tako odločile. Veliko priznanje in obveznost!
Branka Mijatovič