Vesna Milanović-Litre bo v novi sezoni zagotovo opravila veliko delo na liniji šestih metrov in v obrambi. Izkušena hrvaška reprezentantka bo poleg trdega dela na igrišču s svojimi izkušnjami lahko tudi v pomoč mlajšim Krimovkam. Z Vesno, ki za srečo s seboj vedno nosi kronico gospe Sinjske in je pristala tudi med top 10 prestopi, smo opravili intervju, ki ga lahko prebereš v nadaljevanju.
Kdaj si se začela ukvarjati z rokometom in kdo te je zanj navdušil?
Z rokometom sem začela pri dvanajstih letih. Prihajam iz Sinja, kjer takrat, ko sem začela ni bilo veliko ženskih klubov. Edini je bil rokometni klub Sinj. Tako oče kot mama sta bila športnika, zato je bila želja po aktivnosti še toliko večja.
Kdaj si prvič slišala za Slovenijo in Krim?
Za Slovenijo sem prvič slišala, ko sem pričela z rokometom profesionalno. Bolj obširno sem o Krimu izvedela v času mojega igranja v Lokomotivi, kjer sta moji soigralki bili Andrea Penezić in Jelena Grubišič, ki sta v Krimu že igrali.
Kakšna so tvoja pričakovanja za sezono, ki prihaja?
Upam, da se bomo z ekipo dobro ujeli, glede na to, da je prišlo kar nekaj novih igralk. Na žalost Krimu v Ligi Prvakinj nisem mogla slediti, ker sem imela v Gyoru veliko obveznosti, ki so mi vzele večino časa. Upam, da se bomo dobro uigrale, da bomo od sebe dale svoj maksimum in bomo prava borbena ekipa.
Vaš prestop v Krim je po izboru Evropske rokometne federacije med top 10 prestopi te sezone. Kakšen je bil tvoj prvi odziv na izbor? Predstavlja to zate dodatno vzpodbudo?
Tega nisem vedela (smeh). Šokirana sem nad tem, a to zame pomeni dodatno vzpodbudo. V klubu bom ena izmed izkušenih igralk, veliko je mladih, zato komaj čakam, da začnem s treningi z novo ekipo.
Kaj je bilo ključnega tvoji odločitvi za prestop v Krim?
V pretekli sezoni sem igrala pri madžarskem Györu. Kljub temu, da sem se prestopa v Györ veselila, so mi postopoma nekatere stvari pričele manjkati. Predvsem mislim na igranje in adrenalin. Na mojem položaju je igrala Heidi Loke, po mojem mnenju najboljša pivotka sveta, tako da je bila moja minutaža v klubu zelo majhna. Po tem je prišla ponudba Krima, ki ji nisem morala reci ne.
Zanj sem se odločila, ker igra v Ligi Prvakinj, prav tako menim, da so ambicije kluba velike. Slovenija je sosednja država Hrvaške, nekaj igralk, ki so že igrale v Krimu pa ravno tako poznam. To je v bistvu to, kar me je privabilo.
Privilegij je, da bom igrala v tako velikem klubu, ki ima v zgodovini velike uspehe. Nekaj let nazaj, ko sem prvo leto prišla v Podravko in je Grubišićeva igrala v Krimu sem si vedno želela po njenih stopinjah, saj je naredila velik korak in prišla v tako vrhunski klub. Sedaj imam to možnost tudi sama in upam, da bom ekipi s svojo igro pripomogla in izpolnila vsa pričakovanja. Iti moramo korak za korakom, pa bomo videli, do kot bomo prišli.
Prestop v nov klub pomeni za igralko novo okolje, nov dom. Kako ti gledaš na to, da si oddaljena od družine in sorodnikov?
Dom sem zapustila že pri 17 letih, zato sem nekako že navajena na to oddaljenost od družine. Praktično sem že 12 let od doma tako, da mi razdalje več ne predstavljajo težav. Rada igram rokomet in uživam v njemu, zato mi vsak nov prestop, nov klub, nove igralke predstavljajo nov izziv. Pri 29 letih sem še vedno radovedna kaj me čaka, kako se bom vklopila v ekipo, kako bomo odprli Ligo Prvakinj. Vsak nov korak, ki ga naredim v svoji rokometni karieri je hkrati tudi nov korak v mojem življenju. V vsaki novi avanturi uživam in super mi je.
Najbolj smešen dogodek na rokometnem igrišču?
Imam sestro, ki je prav tako igrala rokomet, na žalost je nehala prejšnjo sezono. Sama sem vedno bila bolj močna od nje, ona je bila namreč zelo vitka. Igrali smo šolsko prvenstvo, najini ekipi pa sta si stali nasproti. Starši su naju gledali iz tribune. Vodila sem in žogo in bila v protinapadu, ona pa me ni mogla prehiteti in storila je zelo grd prekršek. Za hrbtom me je povlekla za dres in padla sem na tla. Od sodnika je nemudoma prejela rdeči karton in vsi so smejali tem dogodku, še dan danes se (smeh). Niso mogli verjeti, da lahko ena drugi to naredi. Na igrišču sestrinega odnosa pač ni bilo.
Sta s sestro istočasno pričeli z rokometom?
Sestra, ki je dve leti mlajša od mene je v klub prišla le pol leta za menoj. Tudi njej je bilo dolgočasno doma, ni imela nobenega hobija in tako je kljub temu, da si sama nisem želela, da pride trenirat, prišla. Igrala je na levem zunanjem položaju in včasih sva se samo pogledale in si nakazale kam bo padla žoga.
Imaš kakšen ritual pred tekmo?
Rada poslušam glasbo, posebnega rituala pred tekmo pa nimam. Vsak dan pa začnem in preživim po nekakšnem ritualu. Zjutraj, če nimam treninga zajtrkujem, spijem kavo in se odpravim s prijateljicami na kavo ter kosilo. Za nas Dalmatince pravijo, da smo leni in moramo po kosilu ˝ubit oko˝ – počivat. Sama nisem takšna, ne rabim spat. A, ker sem na Madžarskem imela nekaj prostega časa sem ga izkoristila za popoldanski spanec, tako, da mislim, da bom tudi tu po kosilu malce počivala. Nato sledi priprava torbe, na poti v dvorano rada v avtu povišam glasnost glasbe, da me dvigne. V garderobo zelo pogosto pridem s slušalkami, a jih takoj po prihodu pospravim ter se prepustim ekipi.
Mogoče veš kdo so Krimovci?
Seveda, to so Krimovi navijači. Ko sem bila v Podravki, smo zelo pogosto bili v isti skupini Lige Prvakinj in vedno sem bila navdušena nad sprejemom igralk. Ko sem videla, kako bi dočakali Grubišičevo pred tekmo, da bi se pogovarjali, pozdravili sem vedno bila fascinirana. Menim, da je ta podpora navijačev, ko se dobro in slabo igra res pomembna igralki, ko vidiš, da imaš podporo ljudi, ki v dvorani navijajo in vzpodbujajo tebe in tvojo ekipo.
Poznaš kakšno Krimovko že od prej?
Poznam Sergejo Stefanišin, ki je tudi igrala v Podravki. Bolje sem jo spoznala preko Grubišičeve, s katero sta dobre prijateljice in smo skupaj včasih spile tudi kakšno kavo in se pogovarjale. Druga dekleta poznam iz medsebojnih tekem.
