Ob svojem prihodu v RK Krim leta 2002 sem kmalu spoznala, da sem prestopila v klub z vrhunsko organizacijo. Niti sanjati nisem mogla, da bom v kratkih treh letih dosegla vse cilje, ki sem si jih zastavila kot športnica. Že prvo sezono smo osvojile naslov evropskih klubskih prvakinj, naslednje leto smo klonile v finalu, za nameček pa smo osvojile še superpokal v letih 2003 in 2004. Brez ekipe vrhunskih strokovnjakov, ki so za nas skrbeli na igrišču in izven njega, ter brez vodilnih ljudi, ki so vložili ogromno svoje energije v to, da smo lahko igralke na tekmah dale vse od sebe, se to ne bi zgodilo. Prav tako ne brez izjemnih igralk, s katerimi sem sodelovala pri »gradnji« teh uspehov. Slovenija je država, kjer se lahko s trdim delom in poštenim pristopom vsak pokaže v najboljši luči. Za nas športnike in športnice pa to še posebej velja. Z igranjem rokometa sem veliko pridobila. Naučila sem se, biti močna takrat, ko je najtežje, delati takrat, ko sem bila na koncu z močmi. Predvsem pa sem spoznala vrsto ljudi, ki so pripravljeni pomagati in svetovati, ljudi, ki so verjeli v nas, tudi ko nam ni šlo in ki so cenili naš trud. Spoznala sem tudi, da za porazom pride zmaga in za vsako zmago slej ko prej spet poraz. In še, da poraz ni razlog za obup, ampak mora biti motiv, da delaš še več. Vsa leta sem igrala in živela z enkratnimi ljudmi – Deja Doler, Nataliya Derepasko, Tatjana Oder, Špela Cerar, Branka Mijatovič, Anja Frešer, Luminita Dinu, Olga Čečkova, Sandra Kolakovič, Liudmila Bodnieva so bile moje najbližje sopotnice. Bilo jih še nekaj. Trenerja Tone Tiselj in Robert Beguš, fizioterapevt Blažo Marojevič, me je tisoč in enkrat obudil od »mrtvih«, kondicijski trener Marko Mrak, podpredsednik kluba Marjan Doler – njegove besede pred tekmami so za učbenike, Jure Jankovič, ki mi je vedno pomagal, Nejc Virant, ki mu ni bilo nikoli težko storiti usluge, sekretarka Tina Bogovič, ki vlaga ogromno energije v Krim. In nenazadnje, Zoran Jankovič, predsednik v »senci«, brez katerega Krim ne bi bil Krim, človek, ki je naredil Krim velik, svetovni klub.
Ni se bilo težko zaljubiti se v Krim, Slovenijo, gledalce, Ljubljano in moje Trnovo. Končati kariero v Sloveniji je hkrati najlepše in najbolj boleče. Vsi boste ostali za vedno v mojem srcu!
Tanja Tomanovič