Tamara Mavsar: Spomin na otroške dni

Nekaj časa sem premlevala, o čem bi pisala in na koncu sem se odločila, da bom besede v tem blogu namenila mojim začetkom ukvarjanja s športom. Ta me spremlja praktično vsakodnevno, zatorej se res ne morem izogniti tej temi, ki mi je konec koncev tako zelo pri srcu. Vem, da je že katera druga soigralka napisala nekaj o svojih začetkih, a res se je lepo spomniti teh otroških dni, ko je bilo vse skupaj še malce bolj »sproščeno«, danes pa je med drugim to tudi moja oz. naša služba.

Dejstvo je, da je bilo v Logatcu takrat zelo popularno smučanje, vsi otroci smo vedno znova komaj čakali, da zapade sneg in gremo smučat. Bila sem v tretjem razredu, ko sem dobila povabilo, da se priključim na treningu Smučarskega kluba Logatec in bila tega zelo vesela. Ko sem prišla tja in videla, da je to zelo naporno in, da o snegu, smučeh ter smučanju sploh ni nobenega govora, sem se seveda pri mojih letih spraševala, kaj pa je zdaj to. Kasneje sem ugotovila, da so v fazi kondicijskih priprav na sezono. Po nekaj treningih, sem takoj začutila, da to vseeno ni tisto, kar bi si želela početi vsak dan. Rada sem oz. še vedno smučam, a to je stvar, katere si zaželim občasno. Žal nisem stala na smučeh zagotovo že zadnjih 10 let, a to je pač profesionalizem. Je pa razveseljiva stvar to, da smučati po mojem mnenju nikoli ne pozabiš. Pa, da ne skrenem preveč iz tistega o čemer sem se odločila pisati, se vračam nazaj v »otroška« leta.

Ker kot otrok še vedno ne veš kaj točno bi rad počel, je bilo smučanje hitro pozabljeno. V sklopu interesnih dejavnosti smo imeli v šoli možnost »splošne rekreacije«. Rekla sem, da hočem tja in doma so me vpisali v ta krožek. Sprva je bilo kar prijetno, spoznala sem še nekaj več prijateljic in treningi so bili dosti različni. Srečali smo se z gimnastiko, igrami z žogo in še kaj se je našlo. Potem pa je napočil dan, katerega ne bom pozabila nikoli, ko sem se nekomu zoperstavila. Tisti dan je bilo na planu, da imamo gimnastiko. Vse stvari sem vedno opravila po svojih najboljši močeh, potem pa je želela učiteljica, da naredim stojo ob steni in drsim z nogami narazen. Tega me je bilo zelo strah, nisem si upala in to sem tudi povedala. Učiteljica je bila očitno slabe volje in je rekla, da če tega ne storim, naj grem domov. In v tistem trenutku mi ni bilo treba dvakrat reči, pobrala sem stvari in odšla. Ko sem prišla domov, sta se mami in oči začudila, kako da sem že doma in objasnila sem jima kaj se je pravzaprav zgodilo. V trenutku sta vedela, da se tja pač več ne bom vrnila in se tudi nisem.

Vseeno pa sem si želela nekaj početi. Oba sta vedela, kako se rada pred blokom na igrišču podim za žogo in predlagala sta mi, naj poizkusim z rokometom. Sprva seveda sploh nisem vedela kaj je to, a ko sta mi to opisala, sem rekla zakaj pa ne. In tako se je počasi začelo. Ne spomnim se točno, kolikokrat na teden smo sprva imeli krožek rokometa, a dejstvo je bilo da me je poleg staršev, Zdenka Dežman za to navdušila v trenutku. Poleg tega mi je tudi dobro šlo in veselje ter zadovoljstvo je samo raslo. V naslednjem letu so se mi na krožku pridružile praktično skoraj vse sošolke in rokomet je tako postajal preko noči del vsakdana. Tako v šoli na krožku, kot na igrišču pred našimi bloki.

Nisem takšna, da ko nekdo reče naredi to in to (navezujoč predvsem na treninge), da rečem ne, ne bom. A vesela sem, da sem to naredila takrat in sem še danes del tega najboljšega in meni najlepšega športa in resnično upam, da se bo veliko mladih odločilo zanj.

Naroči se na e-novice

Vpiši svoj e-naslov, da boš na tekočem o naših tekmah in ostalih zanimivostih.