Ana in Ema Abina sta izredno povezani. Obe sta se za rokomet navdušili že v osnovni šoli, po njej sta se obe pridružili rokometnim oddelkom gimnazije Šiška in skupaj postali tudi Krimovki. Ana je dve leti starejša, a nasvete dajeta druga drugi. Sostanovalki v dijaškem domu bosta v kategoriji mladink letos prvič zaigrali skupaj, pokalna tekma ju je ločila, a na srečo le za 60 minut tekme.
Najverjetneje ni prvič, da igrata ena proti drugi. Kako je igrati sestra proti sestri?
Ema: Težko je, ampak veš, da se boriš za svojo ekipo, daš vse od sebe in probaš odmisliti, da je tvoja sestra. Seveda še vedno igraš pošteno, korektno kot treba, probaš odmisliti, da je nasproti sestra in se poskušaš fokusirati na svojo ekipo.
Ana: Odmisliš vse in igraš enako grobo, samo v nekih merah, čeprav moraš tekmo igrati tako kot vsako drugo. Glede na to, da je mlajša pridobiva izkušnje in s tem poskuša izboljšati svojo igro.
Je težko izklopiti sestrski odnos in ga spremeniti v to, da sta nasprotnici?
Ana: Na začetku je, a se čez 60 minut že privadiš.
Ema: Seveda na začetku ja, ampak se privadiš.
Kako sta začeli z rokometom? Ema, je mogoče Ana tebe privabila v rokomet?
Ema: V bistvu na nek način je. Obe sva začeli z krožkom na osnovni šoli, obe sva se prijavili. Najprej je trenirala sestra, nato pa sem tudi sama videla kako poteka in je še mene navdušila z rokometom in tako sem začela tudi sama.
Ana: Na začetku sem bila zelo navdušena nad žogo, meni je bila vedno samo žoga, žoga. Šla sem po maminih stopinjah, ki je bila prav tako dobra rokometašica. Rokomet mi je všeč in za to sem se zanj tudi odločila.
Z nasveti kdaj pomagata ena drugi?
Ana: Seveda! Vedno mi kaj svetuje in vedno jo poskušam čim bolj upoštevat.
Ema: Ker je starejša ima več izkušenj in mi vedno kaj svetuje. Tudi v domu čez dan pa tudi zvečer, ko sva same, vedno kakšno rečeva.