Povedala vam bom, kako sem postala vratarka!
Večina vas ne ve, da sem iz Kočevja. V bloku, kjer sem živela, je bilo veliko otrok in vsak dan smo se od jutra do večera igrali razne igre, starejšim pa povzročali sive lase.
Nekega dne pa me je soseda prosila, če grem z njo na rokomet, da ne gre sama. Rekla sem ji, zakaj pa ne. Tako sva otroško odcapljale proti dvorani. Trening sem samo nemo in plašno opazovala, Ko se je končal, sva odšli domov in med potjo me je vprašala, ali mi je bilo všeč. Z navdušenjem sem ji rekla jaaaa.
Naslednji trening sem tudi jaz prišla z opremo. Tako se je začela moja rokometna pot.
Po nekaj letih, ko smo osvojile elemente rokometa in ga razumele, smo že igrale in tekmovale z drugimi ekipami. Nekega dne pa je trener moral za minutko ali dve iz dvorane in takoj smo začele plezati po »ripstolih« in se skrivati po dvorani. Ko se je trener vrnil in zapiskal na piščalko, smo morale biti v sekundi okrog njega. V tistem trenutku sem skočila iz »ripstola« in si zvila gleženj. Bilo je zelo hudo, nisem mogla stopiti na nogo. Trener je bil hud name.
Naslednji dan sem prišepala. Ker nisem mogla teči, me je trener postavil na gol. Bil je jok in stok:).
Dokler nisem pozdravila gležnja mi je bilo na golu zanimivo, igralke mi niso mogle zabiti gola in zakaj pa bi se umaknila iz gola.
Tako sem postala vratarka!