Polona Barič: “Ko ugotoviš, koliko ti zares pomeni rokomet”

Ko sem dobila nalogo, da napišem blog, sem že v istem trenutku vedela o čem bom pisala, saj se že zadnjih 8 mesecev moje življenje vrti več ali manj okoli ene in iste stvari. In to je poškodba kolena, 1. resna poškodba v moji karieri. Kljub temu, da na svet in na vse stvari, ki  jih počnem, gledam s pozitivne strani, moram reči, da je za mano eno res posebno in najtežje leto do sedaj. Začelo se je z boleznijo dedka, težavami s fantom, takoj za tem pa izjemno veselje zaradi prvega vpoklica v člansko reprezentanco Slovenije in nato še vpoklic v RK Krim. Ko pomislim, me je rokomet skozi vse življenje razveseljeval, navduševal, v njem sem našla pravo srečo in hvala bogu, me je tudi letos, ko sem doživljala hude trenutke, postavil na noge in me navdal s pozitivno energijo. Žal pa se črno leto še ni zaključilo. Piko na i je prinesla poškodba kolena na Super pokalni tekmi proti Zagorju. Kljub neizmerni žalosti zaradi poškodbe, sem bila srečna in vesela, da smo sezono pričele s pomembno zmago proti Zagorju. Na tisti tekmi me je rokomet prvič pustil na cedilu in zaradi tega sem mislila, da se mi je porušil svet. Igranja za RK Krim sem se zelo veselila, saj sem si od nekdaj želela igrati na višji ravni in se tudi v najboljšem slovenskem klubu dokazati. Sprva me je bilo strah, kako se bom v novem okolju znašla, kako me bodo sprejeli in ali bom imela dovolj prilike za se dokazati. Kasneje se je izkazalo, da so bili vsi moji strahovi in dvomi odveč in da je klub izpolnil vsa moja pričakovanja. Na treningih in na tekmah sem se počutila super in kar je najbolj pomembno, v rokometu sem uživala. Žal, pa se mi je kaj kmalu vse skupaj porušilo, ko mi je zdravnik povedal, da bom morala na operacijo. Verjetno se je marsikdo, poleg mene, spraševal, kako je bilo to sploh mogoče, kako ti lahko križna vez kar poči ob enostavnem doskoku na eno nogo. Neštetokrat sem se vprašala, zakaj je ravno mene to doletelo in zakaj ravno letos, ko sem prišla v Krim in ko sem bila odlično fizično in psihično pripravljena… še sedaj nimam odgovora na to in verjetno ga nikoli ne bom imela. In prav je tudi tako, saj se take in podobne poškodbe v športu pogosto dogajajo in če se odločiš, da boš za šport živel, moraš to vzeti v zakup in se sprijazniti s tem. Vesela in hvaležna sem, da mi je v tistem času stalo ob strani veliko prijateljev, družina in nenazadnje tudi sam klub, ki mi je vseskozi izkazoval zaupanje.  Najbližji so mi ves čas pravili, da moram iz vsake slabe stvari potegniti nekaj dobrega, jaz pa se še do pred kratkim s tem nisem strinjala in sem trdila, da v tej poškodbi ni nič dobrega. Želja, zaigrati v Ligi prvakov, se mi ni izpolnila in tega ter še marsičesa nisem mogla preboleti.

S časoma pa sem spoznala, da celo tako huda stvar, kot je bila ta poškodba, prinese nekaj dobrega. Ugotovila sem, da še kako drži rek, da pravega prijatelja spoznaš v nesreči in takih je bilo od meni kar nekaj. Spoznala sem, koliko zares je družina pomembna v življenju in da mi pomenijo največ. Ugotovila sem še, da če si nekaj res želiš, ni težko biti niti 6 ur na dan v fitnesu, sploh če si z dobro družbo v toplicah. Vesela sem, da sem lahko več prostega časa namenila faksu in bom tako tudi letos redno zaključila še zadnji, 4. letnik faksa in se vpisala naslednje leto na magisterij. Mogoče se zdi nenavadno, vendar sem spoznala tudi to, kako veliko v taki situaciji pomenijo enostavne, spodbudne besede trenerjev, prijateljev, znancev, in ti dajo novo upanje. Kar pa je najbolj vredno je to, da sem ugotovila, da imam rokomet še bolj rada, kot sem sprva mislila, da ga imam in koliko mi pomeni to, da se lahko igram z rokometno žogo. Vesela sem, da mi je dala ta »črna pavza« nov zagon, novo motivacijo za naprej.

Čeprav se mi je sprva zdelo, da ne bom preživela teh 6 mesecev rokometne pavze in da bo to trajalo celo večnost, v resnici ni bilo tako. Čas je minil izjemno hitro in takoj, ko mi je zdravnik dovolil, sem se priključila ekipi in z njimi pričela s težko pričakovanimi rokometnimi treningi. Če je usoda želela, da si letos vzamem rokometno pavzo, je tudi poskrbela za to, da se vrnem ravno na zaključno, odločilno tekmo za 1. mesto v državi z Zagorjem. Tako sem to soboto lahko že tekla po igrišču ravno proti ekipi, proti kateri sem se na začetku sezone poškodovala in dosegla sem tudi zadetek. Ekipi, kateri se zahvaljujem za vso spodbudo in trenerjem, ki mi izkazujejo zaupanje, se moram še veliko oddolžiti. O spletu okoliščin, da se vračam ravno proti Zagorju nisem razmišljala, prepustila sem se igri in ponovno uživala v rokometu, tako kot ostale soigralke. Tekma je bila fantastična in neizmerno vesela sem, da smo zmagale in tako postale državne prvakinje. Vsem igralkam in vodstvu čestitam, saj si to resnično zaslužimo.

Poleg vsega zgoraj zapisanega, pa sem spoznala še to, koliko zares je pomembno zdravje in da če želiš biti srečen, moraš biti najprej zdrav. Zato vsem vam, ki ste prebrali moj blog, najprej želim polno zdravja in nato še vse ostalo.:)

 

Naroči se na e-novice

Vpiši svoj e-naslov, da boš na tekočem o naših tekmah in ostalih zanimivostih.