”Mladim igralkam želim pomagati s svojimi nasveti in izkušnjami na njihovi rokometni poti.”

Nataša Derepasko je večini, predvsem starejši generaciji, poznana kot nekdanja rokometašica RK Krim Mercator v času njegovih največjih evropskih uspehov, in nekdanja članica slovenske rokometne reprezentance. Nataša se lahko s Krimom pohvali z dvema osvojenima Ligama prvakinj (2001 in 2003), še tremi uvrstitvami v finale (1999, 2004 in 2006) ter nazivom najboljše strelke Lige prvakinj v letih 1999, 2003 in 2006. Poleg tega je Derepaskova za slovensko izbrano vrsto zbrala 51 nastopov in 278 zadetkov. Zadnja leta v klubu deluje kot trenerka mlajših starostnih kategorij, s sezono 2020/21 pa še v vlogi pomočnice Uroša Bregarja v prvi ekipi.

Kaj je pri vlogi pomočnice trenerja najtežja stvar?

Težko bi rekla, da je kakšna stvar, pri opravljanju vloge pomočnice trenerja težka, saj točno vem, kaj so moje zadolžitve, da bom čimbolj pripomogla k delovanju ekipe. Na treningih moram zato pomagati rokometašicam s prikazom različnih akcij ali elementov, medtem ko na tekmi opozarjam Uroša (Bregarja) na določene stvari in mu predlagam akcije, za katere mislim, da bi bile v določeni situaciji najbolj učinkovite.

 

Je težje biti trener ali igralec? 

Težje je biti trener, saj moraš drugim razložiti, kaj naj naredijo in kako naj odigrajo določeno akcijo. Ko sem bila igralka sem bila odvisna od sebe, sama sem izpeljala akcijo. Kot trener se ne moreš preobleči v športno opremo, iti na igrišče in odigrati akcijo tako kot si si jo zamislil.

 

V preteklih tako kot tudi v tekoči sezoni trenirate še mlajše Tigrice. V čem je največja razlika pri delu z mladimi in starejšimi rokometašicami?

Največja razlika med mladimi in starejšimi rokometašicami je v dojemanju akcij in elementov rokometa. Kar je povsem razumljivo, saj starejša kot je rokometašica, več ima znanja in izkušenj, zato lahko hitreje pravilno izvede rokometni element na podlagi razloženega z besedami. Poleg tega pri mlajših igralkah ne moreš biti le trener, pomembno je, da si tudi vzgojitelj, da jim tudi izven rokometnega terena pomagaš postati bolj samostojen in odgovoren.

Največja razlika med mladimi in starejšimi rokometašicami je v dojemanju akcij in elementov rokometa.

V Krimu ste kot igralka nastopali v zlati dobi kluba. Kako se Krim izpred 20 let in Krim danes razlikujeta?

Težko je reči, kakšne so razlike med Krimom zdaj in pre 20. leti. Če primerjam ekipi, smo bile v zlatih časih kluba rokometašice precej bolj izkušene in posledično imele tudi več znanj, ki ga bodo trenutna Krimova dekleta z leti še pridobila. Moja generacija je odraščala z drugačno vzgojo, bolj strogo, tako je bilo tudi na treningih pokojnega Vinka Kandije. Navajene smo bile, da če se nam je reklo, da moramo nekaj narediti, nismo temu ugovarjale, vendar smo naredile. Poleg tega smo prihajale iz uveljavljenih rokometnih šol – Ukrajina, Rusija in Balkan. Organiziranost kluba je bila že v mojih igralskih letih na visokem nivoju. V zadnjih nekaj letih se je klub spopadal s finančnimi težavami, ki so bile posledica nekaj slabših let, vendar so se stvari zdaj stabilizirale.

 

Se je v zadnjih desetletjih zgodil kakšen napredek v rokometu oziroma rokometni igri?

Rokomet je postal močnejši in predvsem hitrejši šport. V določeni meri so se spremenila tudi pravila, vendar temu ne bi dajala večjega pomena.

 

Kako to, da ste za delo ob robu igrišča izbrali ravno Krim?

Nikoli si nisem mislila, da bom svojo igralsko kariero prelevila v trenersko. V Sloveniji sem na  Fakulteti za šport nostrificirala svojo diplomo iz Ukrajine, vendar se nikoli nisem usmerjala v trenerske vode. Po vrnitvi Uroša Bregarja na klop ljubljanskega Krima Mercatorja, so v klubu najprej poklicali Branko Jovanović kot trenerko vratark in Uroševo pomočnico. Nekaj mesecev kasneje, je mene poklicala direktorica kluba, Deja Ivanović, in me vprašala, če bi se bila pripravljena v klub vrniti kot trenerka in predajati svoje znanje naprej mlajših generacijam.

 


Sami ste igrali na poziciji leva in srednje zunanje igralke. Katere so po vašem mnenju najkakovostnejše posameznice na teh pozicijah?

Tiste zares top igralke na poziciji leve in srednje zunanje, ki bi jih izpostavila so Stine Bredal Oftedal, norveška reprezentantka in rokometašica Madžarskega Györi Audi ETO KC, Cristina Neagu, reprezentantka Romunije in igralka CSM Bukarešte ter hrvaška reprezentantka Andrea Penezić, ki trenutno igra za Siofok KC z Madžarske.

 

Kaj je bil najboljši nasvet, ki ste ga sama prejela od trenerjev v času igralske kariere? 

Za vedno mi bodo v spominu ostale besede pokojnega Vinka (Kandije), ki mi jih je izrekel potem, ko ni bil več trenerk RK Krim Mercator in smo se srečali na enem od turnirjev. Rekel je, Nataša zapomni si, nihče se ne spomni tvojih asistenc, vsi si zapomnijo le tvoje zadetke (v originalu: Nataša zapamti, niko ne pamti tvoje asistence, svi pamti samo golove). To mi je rekel zato, ker sem zelo rada asistirala svojim soigralkam.

 

Kakšna je vaša prva asociacija ob omembi RK Krim Mercator?

Moja prva asociacija je gospod Zoran Janković.

 

Kaj so prednosti dela v ženskem kolektivu?

Nikoli nisem delala v moškem kolektivu, zato težko naredim primerjavo. Sem pa prepričana, da je razlika velika. Pri delu s puncami moraš paziti že pri komunikaciji, saj so bolj občutljive od moških. Ne smeš grdo govoriti z njimi, saj bodo prej vzele stvar osebno kot fantje.

 

Na kakšen način motivirate dekleta pred tekmami?

Svojim rokometašicam poskušam dopovedati, da morajo imeti zmagovalno mentaliteto, da morajo razmišljati, da so boljše od tekmic. Najbolj pomembno, kar jim velikokrat povem, je, da morajo v rokometu uživati in se zabavati. Saj se bodo le na takšen način lahko sprostile v igri in pokazale kaj vse znajo.

 

Kakšni so vaši cilji v rokometu?

Moji cilji so se, ko sem postala trenerka, precej spremenili. Eden izmed mojih ciljev je, da želim mladim igralkam pomagati s svojimi nasveti in izkušnjami na njihovi rokometni poti. Poleg tega so moji cilji tudi čim boljši uspehi, saj želim vedno zmagati, ne glede na nasprotnika.

 

Imela sem priložnost, da z zadnjim strelom na gol popeljem svojo ekipo v polfinale, kar mi je tudi uspelo. 

 

Se spomnite kakšnega gostovanja/domače tekme, ki vam je še posebej ostala v spominu?

Iz mojih igralskih časov mi je najbolj v spominu ostala tekma proti HC “Lada Toljatti”, nisem prepričana, ali je bilo to leta 2004 ali 2006, saj smo obakrat z njimi igrali v četrtfinalu. Vendar takrat sem imela priložnost, da z zadnjim strelom na gol popeljem svojo ekipo v polfinale, kar mi je tudi uspelo.

V vlogi trenerja mi je najbolj ostala v spominu tekma, ko smo z drugo ekipo Krima Mercatorja, katere mlajše članice so bile Hana Vučko, Nina Žabjek itd., v 1. A ženski rokometni ligi premagale Zagorje, ki je veljalo za drugo najboljšo ekipo v državi.

 

Po prihodu v Slovenijo, ste se začeli učiti slovenski jezik. Se vam je zdela Slovenščina težak jezik? Kako je z uporabo dvojine? 

Pred prihodom v Slovenijo sem igrala v Makedoniji, kjer sem se naučila srbščino in makedonščino, zato je bilo učenje slovenščine lažje. Poleg tega smo v Sloveniji hodili v jezikovno šolo, kjer smo se naučili jezika. Zato lahko rečem, da se mi naučiti slovenščino ni bilo težko. Dvojine praktično ne uporabljam, saj mi še vedno ne gre, in raje uporabim množino.

Naroči se na e-novice

Vpiši svoj e-naslov, da boš na tekočem o naših tekmah in ostalih zanimivostih.