Miša Marinček: Kam plujemo?

Blog…Beseda ob kateri se mi porajajo različna čutenja. Kaj napisati, opisati, kaj bi želela deliti z vami?

Prve misli so bile, da opišem velike zmage na rokometnem igrišču v preteklem letu, svoje občutke ob kakšnem porazu, veselje ob zmagah slovenske reprezentance, ponos ob kvalificiranju mojega Kluba v drugi del najmočnejše Lige prvakov. Da, veliko bi se dalo napisati, zgodilo se je ogromno anekdot, ki se jim vedno znova nasmejim, ko se spomnim nanje, prav tako pa je bilo nekaj zelo težkih trenutkov. Še vedno je svež občutek poslavljanja od preteklega leta, zato sem se odločila, da z vami delim moje spoznanje v pravkar zaključenem letu.

Leto 2014 je bilo zame leto polno čustev, leto osebne zmage, leto spoznanja. V družbi so se dogajale čudne stvari. Na vsakem koraku je bilo čutiti vse globlje posledice finančne krize in po mojem mnenju velike krize vrednot v Sloveniji. Nerazumevanje, nepotrpežljivost, nezaupanje, občutek, da se delo ne ceni, so le nekatere opredelitve od mnogih in verjamem, da bi marsikdo lahko še veliko dodal. Poleg vsega navedenega, vedno novi udarci v gospodarstvu, javni upravi, politični stabilnosti Slovenije. In za vsem tem stojimo ljudje. Zakaj si to počnemo? Ali nismo rojeni, da živimo, da ljubimo, da skrbimo drug za drugega, da se spoštujemo? Kdo smo? Ali smo samo še lupine, da plešemo, ko nam drugi ukažejo, da pojemo, samo ko smo na odru? Zakaj si ne pomagamo? Kje je morala, lastna hrbtenica, samokritičnost, pokončna drža in predvsem lastna identiteta? Vsa navedena vprašanja in moje razmišljanje so me pripeljali do kritičnega vprašanja, kam plujemo? Moj odgovor je bil – v zelo nevarne vode. Razmišljala sem kaj narediti, da ostanem pozitivna, da v mojem obdobju življenja v glavi zadržim ambicije in željo o idealnem svetu, ki sem jo imela še kot majhen otrok. Prišla sem do spoznanja, da moram za vse to, naprej začeti razmišljati drugače sama. Prišla sem do besede hvaležnost, na katero se spomnim v vsakem trenutku, ko sem v dilemi in situaciji, ki se vidi kot brezizhodna. Naj vam opišem, za kaj sem na svetu najbolj hvaležen človek. Hvaležna sem, ker imam družino, ki jo imam rada, da imam ob sebi ljudi, ki jih spoštujem, ki so borci, ki premorejo besedi oprosti in hvala, ki me podpirajo, spoštujejo, ki so kritični takrat, ko to potrebujem in vedno prisluhnejo mojemu mnenju. To spoznanje, oziroma še lažje bi ga opredelila kot zavestno zavedanje naštetega, bi ocenila za osebno zmago v letu 2014, ki je bilo zame trdo, včasih neizprosno, morda prelomno, vendar se je hvaležno končalo. Če naredim zasuk in izpostavim mojo drugo družino, torej športno. Hvaležna sem, da treniram, igram, sodelujem z ljudmi in puncami v mojem Klubu, ki so ljudje v pravem pomenu besede. V športu prihaja do ogromno zmag in porazov, vedno pa ostaja največja zmaga kolektiva, da si lahko vedno znova pogledamo v oči, razčistimo zadevo, smo iskreni, se medsebojno motiviramo in igramo v zavedanju, da vse to počnemo eden za drugega in skupaj za naš Klub. Le tako namreč smo lahko uspešni. Vesela sem, da mi vse to imamo. Poleg vsega imamo tudi zmagovalno mentaliteto, zato si želim, da bi naše sodelovanje trajalo.

In tako kot sem sama, tako kot je moj Klub v obdobju velikih pretresov, nelagodja, v letu 2014, zaključil zgodbo preteklega leta kot hvaležen zmagovalec, želim, da zmagate tudi vi, dragi bralci. Bodite hvaležni za drobne stvari in življenje to vedno vrne, morda takrat, ko si boste najmanj mislili. Ob tem se vedno spomnim starejših, ki so vedno dejali KAR SEJEŠ, TO ŽANJEŠ. In kako prav so imeli. Zato sebi in Vam želim, da bi veliko sejali in potem zasluženo želi. Če sem še nekoliko glasbeno izrazna, glede na to, da igram klavir, Vam želim harmonično leto 2015, ki ga izpeljite brez velikih intervalov in s čim manj visokih tonov v čudovito simfonijo življenja!

Srečno!

Naroči se na e-novice

Vpiši svoj e-naslov, da boš na tekočem o naših tekmah in ostalih zanimivostih.