Sedaj, ko se dokaj v miru pripravljamo na nadaljevanje tekmovanja v Ligi prvakinj, je morda čas za pogled nazaj, na dobrega pol leta sodelovanja. Naj se spomnim situacije Krima spomladi 2014. Igralke besne na klub, z luknjami na računih, z jezo in strahom v očeh, v iskanju izgovorov zakaj tekmovalna sezona ni bila takšna, kot bi verjetno morala biti. Strokovno vodstvo razžaljeno in nemočno, drugo klubsko osebje s podobnimi čustvi, s strahom za prihodnost Kluba in za lastno prihodnost.
Nekateri so celo iskali krivce in obsojali ali se izgubljali v iluzijah. Na drugi strani osebe, ki so vedele, da klub lahko reši le obilica dela, znanje, zanos, ljubezen, zagnanost, strast.
Pa če izpustim te razno razne strokovno organizacijske zadeve ter čustvene zaplete in preidem kar na ekipo igralk. Izpustim dejstvo, da smo z »lansko« ekipo morali osvojiti naslov državnih prvakinj, drugače bi itak bilo vsega konec. To pa res. No, ko se ena zapletena stvar reši, se tudi hitro pozabi oziroma potem izpade kar sama po sebi umevna. Vsi pozabijo, kako je bilo zapleteno in težko rešljivo. Joj, kaj vse se dogaja, ko duh uide iz steklenice, kaj delajo prizadeta čustva, kakšne bogokletne besede so bile izrečene. Nekateri, ki jim je Krim dal res ogromno, morda eksistenco, postanejo povsem sovražni do njega. Joj joj, Krim dragi, kdo te res zares ljubi?
V tistem obdobju smo kar naprej ponavljali: »Samo NAPREJ: Razmišljajmo o JUTRI: Osredotočajmo se na prihodnost. Ne glejmo nazaj.« Že takrat sem vedela, da nas morda to rešuje.
Čeprav, na nekaj stvari bom vseeno tudi jaz še spomnila. Tam, kjer je potrebno, da se stopi na ramena predhodnikov, da se bolje in dlje vidi. Morda kaj nauči? Drugače pa je naša usmeritev, in tu je novi Predsednik najbolj zahteven: »Nobene primerjave za nazaj!«
Ekipa: konec maja je imel RK Krim naslednjo dediščino (poleg gromozanske luknje na računu), niti ene nosilke. Podpisano (relativno – zaradi dolgov) veljavno pogodbo je imela Miša Marinček, ki jo jaz zelo cenim že od nekdaj, vendar, v tedanjem Krimu je imela status 4. vratarke. Potem je prva podpisala pogodbo Tamara Mavsar. Seveda je bil podpis Mavsarjeve lep izraz zaupanja v klub, v novo vodstvo, pa tudi v lastno kariero ravno v tem Klubu. Nato večna Sergeja. No, dejstvo je, da je imela pogodbo tudi Piedadejeva, ki pa je v času finalnih tekem tolikokrat izgovorila stavek : »Where is my fucking money« (»Kje je moj prekleti denar«), da mi z njo res ni bilo do sodelovanja. A to ni obsojanje, mnogo vprašanj pa mi je to pač sprožilo.
Potem smo iskali. Vodstvo denar, jaz pa igralke in strokovni kader. Kako mi je kadrovanje pomembno, sem nekoč opisala v Kolumni. Vendar to iskanje igralk za Krim je bilo res nekaj posebnega. Ključne besede in stavki pa: »ja, a bo s tem klubom sploh kaj, a boste sploh preživeli, a ne bo šlo vse k vragu, a je možno, da klub uredi z upniki, a ne bodo bivši tožili, a ne bodo nekdanji akterji nagajali, a ne boste šli po poti Prul, Olimpije, Gold Cluba…« Ob tem sem seveda pri nekaterih seveda čutila, da komaj čakajo, da se to zgodi. Tudi moj optimizem in pozitivna naravnanost sta bili na močni preizkušnji. In da ne bi bilo vsega dovolj še meni: »pa kaj ti je tega treba, naj tisti rešujejo, ki so bogato želi in jemali iz Krimove zakladnice v času debelih krav, naj tisti rešujejo, ki so pripeljali do te izgube in zablode naj tisti, ki so pustošili po Krimovem računu…. Seveda so bila ta vprašanja retorična, vsi vemo, da nekateri ne zmorejo dajanja, zgolj jemanje. To zdaj ni niti malo pomembno. Je pa res, da ves čas nekako »iščem« ljudi, ki razmišljajo kaj bodo dali, ne la kaj bi (še) dobili in čakam na stavke: »Krim je meni veliko dal, sedaj bi mu rad(a) nekaj vrnil(a),« sem preveč idealistična?
Nekateri smo res trdo delali in garali cel junij in julij, da smo imeli v začetku avgusta približno 12 igralk, z nekaterimi smo se takrat še pogajali, dogovarjali, morda nagovarjali. Res je potrebno poudariti: Jaka Kravanja, ki je imel nalogo razgovorov z večino upnikov je imel res izjemno zahtevno delo. To so res naporna pogajanja, pogosto začinjena z zgodovino odnosov, ko je v Krimu že zmanjkovalo denarja. Pa tudi z nerazumevanjem tistih, vajenih Krima debelih denarnic, ki težje dojemajo, da je zdaj na Krimu pač drugače. Zelo, zelo drugače…
Če se spomnim samo par zanimivosti iz našega kadrovanja igralk. Prva je Elizabeth Omoregie, po srečnem naključju mi je za njo povedala prijateljica, poznavalka rokometa; tako smo dobili eno najbolj talentiranih svetovnih igralk. Pa še brez managerjev. Izjemno hitro se je vključila; s sedemnajstimi igra Ligo prvakinj in to pomembno vlogo. Zraven smo se dogovorili še z Glorio Pavlovo, ki je tudi talentirana, žal stara poškodba zamegljuje njeno realno vrednost. Velik dosežek je bil dogovor z Mirjeto Bajramosko, ki je imela tudi druge, v tistem trenutku se je zdelo da boljše možnosti za nadaljevanje kariere. Podpisali smo pogodbo z izkušeno Francozinjo Amelie Gudjo, nekdanjo francosko kapetanko in Marino Lambevsko, ki je imela največ izkušenj od igralk, ki smo jih imeli možnost dobiti v tem trenutku, z izredno ambiciozno, simpatično, igrivo Danko Melanie Bak, potem še z levoroko Srbkinjo Majo Luković, Že v avgustu smo se dogovorili z vratarko Alexandro Petrukhino, ki navdušuje s pristopom do treninga in Belorusinjo Liliyo Artsiukhovich, ki ima pomembno vlogo tudi v obrambi. Še bolj zanimivi so bili dogovori s slovenkami. Z Laro Hrnčič (oziroma njeno mamo), sva bili dogovorjeni že v času mojega prejšnjega mandata, po moji zamenjavi seveda ni imela mesta v »Krimovi ambiciozni zgodbi«. V obojestransko zadovoljstvo je bilo tudi dogovarjanje z, pred leti odpisano, Aljo Koren. Že prej sem slišala in videvala Polono Barič, vendar še nobena igralka ni tako hitro »preklopila« v igranje na vrhunski ravni. Res mi je bilo težko, ko se je poškodovala. Veseli smo bili tudi »povratnic«, Sanje Gregorc in Alje Jankovič. Obe v prejšnjem obdobju »nista bili dovolj dobri« niti za slovensko ligo – no tako se je zdelo, ker sta tako malo igrali. Jah, na ene stvari je pač treba spomniti.
No, pa pojdimo v Krimovo prihodnost: že prej, ko so tujke med sezono odhajale, so bile prvi ekipi občasno priključene nekatere mladinke Krima (Manca Jurič, Nina Zulič, Ana Zrimšek). Iz Rusije se je vrnila Ekaterina Čečkova. Vsekakor moram omeniti: v tem obdobju je ponudbo za sodelovanje zavrnilo mnogo slovenskih rokometašic. Če odštejem reprezentantke, ki so v tujini in imajo pogodbe, bi prišli do številke 20. Če tega ne bi doživljala, ne bi verjela. Seveda gre mnoge od njih razumeti, ne obstajajo nikakršni slabi občutki in ne zamere. Enostavno niso verjele oziroma so iskale kar naj bi bilo najbolje. Za nekatere sem že takrat vedela, da so zavedene in se narobe odločajo, a me je življenje naučilo, da je potrebno ljudem pustiti njihov izbor, njihovo življenje. Tudi otrok najprej ne verjame, da kopriva peče. Nekatere so se pač odločile za tujino. Če Slovenke v tujini najdejo primerljive možnosti za rokometni razvoj, jih jaz razumem in podpiram pri tem. Še bolj pa podpiram tiste, ki zmorejo stavke: »Krim je meni veliko dal; Krim me je oblikoval kot igralko in osebo; komaj čakam, da bom lahko kaj dala nazaj…« Ne gre prezreti, tudi v dajanju je veliko tega, nekateri tega nikoli ne izkusijo. Po mojem vedenju – tisti, ki ne zmorejo/znajo dajati, ne bodo nikoli imeli veliko. Seveda ne govorim (le) o materialnih stvareh…
Zakaj res to pišem? Zato, da se ne pozabi. Zato, da bi se sami zavedali, da smo naredili res, res ogromno. Da ne pozabim, koliko naporov je bilo vloženo v sanacijski program, v pogajanja z upniki, v stabilizacijo kluba. Da se ne pozabi, kako je bil Krim zavožen. Ne bi bilo prav, da se pozabi koliko so vložili člani izvršilnega odbora, so priznanje njim, ki so imeli pogum lotiti se tako zapletene zadeve, kot je bil Krim. Novi Predsednik je reševal (od drugih) zavoženo in istočasno učil novega razmišljanja in gospodarnega ravnanja in delovanja. Krim naj bo zelo tekmovalen, vendar gospodaren, odgovoren, spoštljiv, ne nastopaški. Danes se, ob vsem varčevanju in racionalnem vedenju, obzorja Krima postopno bistrijo. In ljudje moji, Krim je v drugem krogu Lige prvakinj. Seveda bomo kot ekipa poizkušali delovati čim bolje, igrati kakovostno, moderno, hitro, vendar glavno je tudi, da pravzaprav iščemo rešitve za naslednjo sezono. Krim ima celo dve točki za nadaljevanje. Lahko bi se malo igrali s številkami, skopski Vardar, zvezdniška ekipa, ima le eno točko več. Ali pa: Krim imam več točk, kot Baia Mare, ki nas je avgusta premagal za skoraj dvajset zadetkov. Podravka, ki je bila tudi uspešnejša v pripravljalnem obdobju, se ni kvalificirala v glavni del LP. Naprej se ni uvrstila niti zagrebška Lokomotiva, ki je napovedovala silno organiziranost in uspešnost.
Če povzamem; rekordno hitro smo uspeli povezati ekipo, igrali ogumno, borbeno in dovolj kakovostno glede na naše kadrovske zmožnosti -z več kot polovico cenejšo ekipo v primerjavi s preteklim letom. Halo! Res dokazi, da smo v teh mesecih trdo in veliko delali. Imam dobre pomočnike, bolje rečeno sodelavce v strokovnem teamu. So visoko strokovni in lojalni. Dovolj izkušeni, absolutno dovolj za kombinacijo z mano, ki počasi postajam preveč izkušena :). Počasi…J In vsi skupaj vemo, da nas čaka predvsem trdo delo, da smo še daleč od stabilnosti kluba, da je še veliko pasti.
Zdelo se mi je prav, da je to zapisano – da se spomnimo na vse tiste, ki nam stojijo ob strani, da se spomnimo na vse, ki nam želijo dobro, da pozabimo na tiste, ki premorejo tako malo čutnosti, da naš trud, hrepenenja igralk, napore vodstva… načrtno pritlehno omalovažuje. Pa ljudje moji, zakaj nekateri to potrebujejo. Komu na čast? Ta negativizem v slovenskem športu? Komu v ponos? Ko pa je toliko dobrega, ko pa lahko toliko naredimo drug za drugega. V Krimu to poizkušamo.
Res iskrena HVALA vsem, ki Krim podpirate v dobrem in slabem. Vsem želim veliko uspeha v novem letu, veliko medsebojnega spoštovanja, veliko ponosa in veliko ljubezni.