Kar nekaj časa sem razmišljala o čem naj pišem v svojem prispevku. Nedelja je, ležim pred televizijo, v rokah imam računalnik, gledam smučanje in čakam, da bo ura 14. in s tem tekma mojega kluba s Thüringerjem. Sama sem ostala zaradi manjšega kirurškega posega doma in kar nekako ne morem verjeti, da bom gledala svoje soigralke po televiziji. Že sedaj sem malo nervozna in stiskam pesti za naše punce.
In o čem bom pisala? Pisala bom o športu. Zakaj o tem? Ker sem tudi sama športnica in šport je del mojega življenja že od malih nog. Vedno sem z zanimanjem spremljala različne športne dogodke, se veselila z našimi športniki in z njimi tudi sočustvovala. Dejstvo je, da so šport in športniki najboljši promotorji naše majhne države. Uspehi športnikov nam polepšajo dan in nas hkrati združujejo. Skupaj s športniki se veselimo in včasih tudi objokujemo.
Pri tem ne morem mimo minulega svetovnega prvenstva v alpskem smučanju. Tina nas je kot že velikokrat do sedaj razveselila s tremi medaljami. Odličen, fenomenalen uspeh. Seveda so apetiti rastli. Zakaj bi imeli samo tri medalje, če jih lahko imamo pet? Če si je resnično kdo želel pet medalj, potem je bila v prvi vrsti to zagotovo Tina sama. A vedno se žal ne izide. Kljub željam, naporom in trudom, ki ga je v to vložila, ji to žal ni uspelo. Tudi ona je samo človek in ne stroj, ki ga lahko sprogramiraš. Zagotovo ji je bilo še težje po dveh izpadih (ki so pri njej resnična redkost) pred domačim občinstvom v Mariboru. In kaj me pri tem moti? Motijo me izjave, kritike in komentarji raznih posameznikov. Seveda smo vsi razočarani. A ne pozabimo, da je tudi tekmovalec samo človek in da ima lahko tudi ta slab dan.
Največkrat gre pri tem za ljudi, ki v resnici niti ne vedo oziroma nočejo vedeti, kako se ob porazih počutimo športniki sami, da smo ravno mi tisti, ki nam je v takšnih trenutkih najtežje. Vedno so vzponi in padci. Mogoče se moramo vprašati koliko odrekanj, naporov, poškodb in še bi lahko naštevala, spremlja življenje vsakega športnika. Šport je krasna stvar, a tu ne gre samo za užitek. Sploh, če govorimo o profesionalnem športu. Na poti navzgor nisi nikoli osamljen. Vsi te trepljajo, opevajo in hvalijo. Popolnoma drugačna pa je situacija po poti navzdol, ko ti enostavno ne gre. In če kdaj, potem potrebujemo športniki podporo in spodbudo ravno takrat. Mogoče bi se moral vsak med nami postaviti kdaj v kožo tekmovalca in le tako bi lahko vedel, kakšni so resnični občutki. Vsi si želimo zmagovati. Vsi športniki želimo dati kar največ od sebe in verjemite, da smo sami sebi največji kritiki. Govorim o kritikih, ki so vedno dobrodošli in ti dajo spodbudo za naprej, ne maram pa kritizerjev, kar Slovenci pogosto smo. Kritizira lahko vsak.
Torej, Slovenci bodimo ponosni na naše športnike! Uspehi, ki jih le ti dosegajo so za tako maloštevilni narod naravnost fantastični. Bodimo jim v oporo tudi takrat, ko jim ne gre. Ravno takrat vas najbolj potrebujejo oziroma potrebujemo.
Kmalu se bo začela naša tekma. Gremo punce, gremo Krim! Jaz sem z vami in verjamem, da so z vami tudi vsi ostali.