Neža Avbelj je obetavna rokometašica, ki je vseskozi bila del mlajših reprezentančnih selekcij. Ne bo se ustavila pri diplomi in komaj čaka, da se začnejo tekme! O prvih korakih, šolanju, pričakovanjih in še čem pa v nadaljevanju.
Kdaj si se začela ukvarjati z rokometom? Kdo te je navdušil zanj?
Z rokometom sem začela v drugem razredu, navdušila pa me je sestra. Rokometne korake sem začela v Polju, kjer sem tudi najdlje trenirala, nato sem pot nadaljevala v Olimpiji, kasneje v Krki in sedaj v Krimu.
Kateri šport ti je poleg rokometa najbližji?
Smučanje. Sem difovka in so mi vsi športi v bistvu zelo pri srcu.
Kakšna so tvoja pričakovanja v Ligi Prvakinj in državnem prvenstvu?
Za Ligo prvakinj nekih konkretnih pričakovanj nimam. Želim si biti del ekipe, v državnem prvenstvu pa definitivno prvo mesto. V bistvu se tega veselim, saj zato treniramo, da dosegamo najboljše rezultate.
Katero od Krimovih rokometašic si poznala že prej?
Poznam jih kar nekaj. Tamaro Mavsar, s katero sva bile skupaj na gimnaziji Šiška, Ekaterino Čečkovo, Ano Zrimšek, povratnico Amro Pandžič, Natalijo Kundijo. V bistvu vse mlajše, ostale pa iz državnega prvenstva, kjer smo še prejšnjo sezono bile nasprotnice.
Bralcem povej, kakšna diploma te čaka na fakulteti za šport? Morda razmišljaš tudi o nadaljnjem študiju?
Čaka me uvajanje tehnike dvigovanja uteži pri mlajših rokometnih selekcijah. Moj mentor je Marko Šibila, doktor rokometa. Računam, da bom v oktobru začela hoditi v prvi letnik magistrskega študija športna vzgoja.
Imaš pred tekmo kakšen ritual?
Rituala nimam, a na vsaki tekmi imam enako ˝švic˝ majico. Po navadi trikrat globoko vdihnem in to je to. Srečo mi prinaša top, v katerem igram vsako tekmo.
Kakšno je pa tvoje mnenje o Krimovcih?
Pomembno je, da so in da vzpodbujajo ekipo. Komaj čakam, da doživim ta občutek navijaškega vzdušja. Želim si, da bi bile tekme obiskane v čim večjem številu, definitivno, da bo publika naš osmi igralec, ki te dvigne. Da nam tudi ob težkih trenutkih stojijo ob strani.