…iz tekmovalnega vidika zato, ker so bili (predvsem prva dva (Baia Mare in Rostov)) – tekmeci izjemno kakovostni in se je zato zelo jasno pokazalo, kje so naše slabosti. Videlo se je tudi, da so vse ekipe s pripravami začele prej, ker vse prej začenjajo državna prvenstva. Delovali so bolj povezano in bolj zanesljivo so bili v igri z žogo kot mi. Iz teh porazov, ki jih spreminjamo v poučne izkušnje, bomo črpali smernice za delo v nadaljevanju pripravljalnega obdobja. Vidno je bilo, da smo v tem obdobju še neuigrani, predvsem pa nas je spomnilo na dejstvo, da v prejšnji sezoni niti dve naši igralki nista igrali skupaj. Dobili smo tudi odgovore, kako igralke same rešujejo taktične postavitve tekmecev, saj za posamezne tekme, razen osnovnih, nismo postavljali specifičnih taktičnih zahtev za igro v napadu . Opazno je bilo, da se nekatere hitreje odzivajo, pa tudi to, da nekatere naše igralke še nimajo izkušenj igranja na tako visoki ravni. To je seveda logično in pričakovano; takšni turnirji so izjemna priložnost, da jih pripravljamo na tekmovalne razmere vrhunskega rokometa. Med spremljanjem finalne tekme med domačinkami in madžarskim FTC pa smo dobili jasen prikaz, da je vrhunski rokomet igra, kjer se prepletata moč, hitrost, izjemne tehnično– taktične poteze vrhunskih igralk, izjemne obrambe. Tudi v naši ekipi je bilo veliko dobrega. Naj izpostavim, da so nekatere igralke, predvsem naše mlade Krimovke, prvič igrale proti tako močnim tekmicam, pa že dosegale svoje prve zadetke, naj izpostavim, da so nekatere naše igralke prvič igrale na spremenjenih igralnih mestih in dokazovale, da lahko igrajo na najvišjih ravneh, naj izpostavim, da je bila naša Mirjeta Bajramoska najboljša strelka tega močnega turnirja… O slabostih pa ne bom pisala, ampak jih bomo preko treninga spreminjali in izboljševali…
Turnir nam je veliko prinesel tudi iz vidika spoznavanja in povezovanja ekipe, začenši s 13 urnim potovanjem na avtobusu tja in seveda nazaj. Veliko odgovorov pa trenerji dobimo tudi na osnovi reakcij igralk po porazih. Tu se skrivajo velike stvari, ki znajo govoriti o tem ali bo kdo vrhunski ali ne, ali bo vrhunski zelo kmalu…ali pa nikoli…?
Turnir v Romuniji pa je bil poučen še po nečem. Prijetno smo bili presenečeni nad urejenostjo mesta in kluba organizatorja. Morda tudi zato, ker smo ujetniki stereotipa, da je Romunija manj razvita od nas…; no, pa naj povemo, da ni. Mesta je zelo lepo, urejeno, ljudje so prijazni, skoraj vsi govorijo angleško, ali nemško, nekateri italijansko. Še bolj nas je navdušila dvorana z opremljenostjo garderob s savnami, s lednimi kadmi, s prostori za masažo. Najvišjo oceno pa bi dobila tudi romunska publika. Skoraj na vseh tekmah je bila dvorana polna do zadnjega kotička. Povedali so nam, da imajo veliko navijačev, tako na tekmah državnega prvenstva, kot na tekmah v okvirih evropskih pokalov. Vstopnina za tekme državnega prvenstev je 3 eure, za ligo prvakinj pa 10 eurov. Še bolj nam je dal misliti podatek, da imajo več kot polovico sedežev oddanih z letnimi kartami (cena od 100 do 1000 eurov). In ta publika izjemno spoštuje svoje rokometne zvezdnice. V zadnjem letu se namreč Romunija spreminja v rokometno klubsko velesilo. Če smo pred leti srečevali skoraj izključno Oltcim Vilceo, klub, ki je bila vrsto let eden glavnih tekmecev Krima, pa v zadnjih letih nastajajo res močni in konkurenčni klubi, vzročno povezano se v Romunijo selijo tudi največje zvezdnice svetovnega rokometa. Tako v romunskih klubih, igrajo Nascimento, Tortensten, Artukovich, Herren, Loboch in druge… V Romuniji igra tudi slovenska reprezentantka Ana Petrinja.
Torej modeli migracij v ženskem rokometu se zelo spreminjajo.
Torej, poleg rokometnih izkušenj, je turnir v Baia Mare prinesel še vseživljenska spoznanja- da ne velja soditi v naprej, da ne velja dopuščati svojih misli v ujetosti stereotipov, da se rokometni zemljevid spreminja… in mi z njim. Upam, da v dobro Krima.