Prijetno utrujena od večernega treninga, ponovno v hotelski sobi (a tokrat v slovenski in ne skandinavski), ob svoji cimri (a tokrat reprezentančni soigralki), vas bralce tega bloga lepo pozdravljam in upam, da boste uživali ob branju napisanega. Razburljivo obdobje je za mano in po glavi se mi mota tisoč in ena stvar, katero bi lahko delila z vami, a, žal, bi bil blog predolg … Poleg tega pa je ura že pozna, ob 23.00 moremo it spat … 😉
Dolgo časa sem razmišljala, kje bi sploh začela. Kljub temu, da sem trenutno na reprezentančni akciji, bom misli na začetku preusmerila na svoj klub in na vse pozitivno, kar se nam je v teh mesecih zgodilo. Tega se pač ne da kar tako preskočiti.
V naslovu sem zapisala “Misija nemogoče”. Taka se je namreč marsikomu zdi naša trenutna sezona. Še posebej po slabšem, neuspešnem zaključku minule. Vendar me, igralke, trener, njegovi pomočniki in vsi ostali delavci v klubu smo bili drugačnega mišljenja. Vedeli smo, da smo na pravi poti in da smo sposobni marsičesa.
Pred sezono je bilo težko postaviti jasne tekmovalne cilje, saj sprva sploh nismo vedele, če bomo imele možnost zaigrati v kvalifikacijah za Ligo prvakinj. Vendar, DA! Uspelo nam je. Torej naš prvi cilj, pričakovanje, želje so bili, da siponovno priborimo mesto v elitni Ligi prvakinj. Zaradi kvalifikacij, ki so potekale zelo zgodaj, že septembra, smo priprave začele že pred avgustom. Jasno, na prvi trening smo morali priti dobro pripravljene. Časa do kvalifikacij ni bilo veliko, precej pa je bilo stvari, ki smo jih morale osvojiti, se jih naučiti … Zato smo v tistem obdobju imele ogromno treningov in tekem, da smo se lahko čim hitreje spoznale, uigrale.
Spoznala sem, da je človeško telo zmožno narediti mnogo več, kot si mislimo. Za vse nas, igralke, je bilo to obdobje brez dvoma zelo zahtevno, vendar smo natančno vedele, zakaj treniramo in kaj želimo doseči. Če imaš jasen cilj in ga želiš doseči, je potem vse lažje. In res. Prvi cilj smo dosegle, bile smo najboljše v skupini in kot zmagovalke kvalifikacij smo se uvrstile v Ligo prvakinj, umeščene v skupino D med skandinavskimi ekipami Larvika, Sävehofa in Esbjerga. No, tukaj pa so se začele moje sanje in velika želja po ponovnih zmagah.
Takoj je bil pred nami naslednji cilj. Naše skandinavske tekmice smo cenile, a vedele smo, da kljub temu, da gojijo zelo kakovosten, lep, hiter način igre, zagotovo so premagljive. Želele smo si vsaj kake zmage. Nor občutek, nepopisno srečo po uvodni zmagi na domačem dvoboju z Larvikom smo doživele že v 2. krogu. Takrat smo začele še bolj verjeti vase in bile vse bolj prepričane o tem, da smo marsičesa sposobne. Naša pričakovanja, cilji so se teden za tednom večali. Začele smo verjeti, da v naši skupini nismo “outsajderjke”, temveč da si želimo preboja v nadaljnje tekmovanje. Tega si pred začetkom ne bi upala kar tako reči na glas, kaj šele zapisati. A zdaj, ko smo z ekipo dale »skozi« toliko treningov, toliko “muk”, odrekanj, priprav na tekmice, smo spoznale, da smo prava ekipa, skupek igralk, ki dihajo ena za drugo. Cilji in pričakovanja so se tako ponovno povečali.
Želele smo si še kakšne zmage in zbrati čim več točk. Ponovno se je uresničilo, kar smo želeli. Po prvi zmagi nad Larvikom je doma padel še Sävehof, kasneje še Esbjerg in za zaključek še enkrat Larvik v gosteh. Ritem je bil tako hiter, da sploh nisem dojemala, kaj se v resnici dogaja. In očitno sta se cilj in želja ponovno povečala – tedaj si nismo želele le preboja v naslednji krog, temveč se nam je odprla tudi možnost, da bi bile lahko celo prve v skupini. Premagati je bilo potrebno “le” še Larvik v gosteh. In ta konec tedna nam je uspelo tudi to! Sprašujem se, kje so dejansko naše meje, kolikokrat bom še spremenila in povečala pričakovanja. Pomikamo se počasi po stopničkah navzgor, dosegle pa smo že ogromno. Ob tem bi resnično rada pohvalila čisto vsako soigralko, ki se na vsakem treningu in tekmi trudi in daje od sebe 100 odstotkov. Prav tako tudi trenerja in njegove pomočnike, ki nas vsakokrat odlično pripravijo na tekmice. Res, kapo dol! Ne morem niti mimo naših navijačev, ki nas ves čas spodbujajo tako v dobrem, kot slabem. Ne predstavljate si, kako sem bila vesela po prvi zmagi. In to tudi zaradi njih, Krimovcev, ki smo jih končno osrečile.
Zdaj nas v drugem delu tekmovanja čaka še težja naloga. Vse ekipe, ki se uvrstijo med najboljših 16 v Evropi, so resnično vrhunske, vendar se me ne bomo dale kar tako. Če bomo igrale timsko, borbeno, srčno, ena za drugo torej, tako kot znamo, se nam ni treba bati prav ničesar. Zmage ali porazi – ne glede na to kaj bo – si želim, da bi nadaljevale v takem ritmu in še naprej osrečevale ljudi. Pohvale, spodbudne besede nam ogromno pomenijo in upam, da bomo teh še velikokrat deležne. To si tudi zaslužimo.
Zdaj se klubske sanje nadaljujejo v reprezentančne. Po zgolj enem dnevu počitka smo se v ponedeljek končno zbrale z reprezentanco, s katero se naša pot navzgor šele začenja. Zasluženo smo se uvrstile na težko pričakovano evropsko prvenstvo in zdaj čas za počitek ponovno ne obstaja. Dobro treniramo in se pripravljamo, zato upam, da se nam bo tudi z reprezentanco ves ta trud obrestoval. Želja po uspehu tudi tukaj ne manjka, zato se že veselim začetka decembra, ko se bomo lahko pomerile s tekmicami na EP in okusile zmagoslavje. Vse pa bo lažje z vašo podporo, tako da nas, prosim, podprite in navijajte. Skupaj bomo lahko popisali nov uspešen list v zgodovini.