Sprašujem se, kje in kako bi sploh začela pisati.
Napišem stavek, potem ga izbrišem. Iskreno zapisano, že dolgo nisem dobila »domače naloge«, ki mi naloži »prosti spis«. No, težko ni napisati, težje je napisati tako, da bralci med prebiranjem vrstic ne boste zehali ali pa celo zaprli moj blog. Obljubljam, da ne bom (pre)dolga 🙂
Prihajam iz Bolgarije, natančneje iz mesta Pleven. To je simpatično mestece s približno 110 tisoč prebivalci. Tam sem preživela mladost. Upam, da nihče nima v mislih, da se počutim staro ali pa da sem upokojena gospa, želela sem le izpostaviti, da se je moja mladost – ali drugače zapisano otroštvo – nekako končalo v Bolgariji. Z rosnimi 17 leti sem namreč tam pustila družino, prijatelje, skratka vse, kar mi je grelo srce.
A nisem pozabila na rokomet. Ne vem, kako bi opisala občutke, ki me prevevajo, ko pomislim na rokomet. To je zame največja strast, nekaj, kar me vsakodnevno napolni z energijo. Zdaj se bo kdo bržkone vprašal, kako je mogoče, da mi dobim energijo, četudi vstanem zgodaj zjutraj, treniram dve uri, potem imam še en trening, prek koncev tedna pa pomembne tekme. In tako naprej. Čeprav sem velikokrat tako močno utrujena, da vidim ob koncu dneva le še posteljo, mi prav rokomet da neko nadnaravno moč, da vsak dan navsezgodaj vstanem z največjim veseljem. Vsakomur bi želela, da občuti to strast, energijo, ljubezen, ki me navdihujejo prav vsak dan. Vseh 365 dni v letu.
A da ne izgubim rdeče niti mojega naslova, naj zapišem nekaj o tem, kako sem tako rekoč prek noči vse pustila in odšla za svojo ljubeznijo, torej za rokometom. V Slovenijo sem prišla leta 2014. Tako kot večina ljudi s celotnega sveta še nikdar nisem slišala za to majhno državico na sončni strani Alp. A mislim, da ni človeka, ki bi iz Slovenije odšel ravnodušen. To je mali raj na tem ogromnem planetu. Lahko mirne vesti zapišem, da je zame velika čast, da tukaj živim in preživljam zares lepe trenutke svojega življenja.
A vseeno naj poudarim, da sem morda sprva bila malce jezna nase. Bila sem stara 17 let, kuhati nisem znala, na pranje in likanje tudi pomislila nisem, kaj šele, da bi tega naučila. Sedaj se mi je narisal nasmešek na obrazu, ker se spomnim, kako sem klicala mamo v Bolgarijo in ji neutolažljivo jokala, da samostojnega načina življenja ne bom zmogla. A v glavi mi je ostal nasvet najlepše, najboljše mamice, ki mi je rekla: »Liza, ti to zmoreš.« In ne bi bila Liza, če sama sebi nebi rekla, da bom to tudi naredila. No, danes znam likati, prati, kuhati, pospravljati in vse, kar pride zraven. Morda pa po končani karieri najdem kakšno službo v tej smeri …
Ker obljuba dela dolg, ne bom več veliko pisala, čeprav sem se ravno ogrela.
Naj zapišem še, da imam treninge skorajda vsak dan, a ker imamo tako dobrega trenerja, imamo nedeljo prosto. Treningi so naporni, tekme še bolj, za rokomet živim, zato mi prav nič ni težko. Upam, da ste zadnji stavek vzeli z rezervo, ker morate vedeti, da je biti profesionalna športnica in imeti tako visoke cilje, kot jih imam sama, vsaj malce težko. A vse se da, če je želja dovolj velika …
Za konec še moj moto: IF YOUR DREAMS DON’T SCARE YOU THEY ARE NOT BIG ENOUGH.
P.S.: Bliža se konec leta, zato vsem iz srca želim lepe praznike in da jih preživite mirno in v krogu ljudi, ki imajo v vašem srcu posebno mesto.
