Branka Miijatovič: Vsakič, ko obiščem Mercator Šiška, se spomini vrnejo

Uspeh Krima Mercatorja, takrat znanega pod imenom Krim Neutro Roberts, je kljub izjemnim nastavkom že sezono ali dve pred osvojitvijo Lige prvakinj pomenil pravo eksplozijo navijačev, čustev, potrditev trdega dela, garanja na vsakem treningu in zaupanja. Ni bilo malo tistih, ki so verjeli v uspeh, z njim dihali, rasli in ga tudi občutili. Drugo majsko soboto leta 2001 se je Ljubljana vpisala na rokometni zemljevid nesmrtnih. Del te zgodbe je bila tudi Branka Mijatovič.

Začelo se je že sezono pred tem, zaključilo pred nakupovalnim centrom

»Vsa tista množica, ki je spremljala rokomet, doživela ta naslov z nami, bilo je neponovljivo,« se spominja sogovornica. »Kadarkoli grem v Mercator Šiška, se vrne spomin na sprejem. Na podporo, ki smo jo čutile.« Ljudje so čakali na zlate rokometašice in ko so prišle, se je proslavljanje naslova evropskih prvakinj začelo. 

Zgodba ima začetek, ko je na povabilo Marte Bon v klub prišel Zoran Jankovič idejni vodja, oče, stric boter, šofer z željo, da Krim postane državni prvak.  »S prihodom Vinka Kandije, ki je veljal za pravega strokovnjaka v ženskem rokometu, smo začeli graditi evropski zmagovalni klub.« Skupaj smo se učili, kako biti profesionalec, imeti skupni cilj in verjeti vanj. V prvo jim ni uspelo, ko pa je zapihal nov veter na trenerskem stolčku, je bila edina omejitev nebo. »Želja je bila enaka, prijemi pa novi in naslov prvakinj je prišel kot posledica dela preteklih let in nekaj novosti, ki jih je prinesel Tone Tiselj.

Branka Mijatovič je v finalu dosegla štiri zadetke. »Ne spomnim se jih. Moja osebna statistika takrat ni bila pomembna, štel je le končni rezultat.« To samo potrjuje dejstvo, da je bilo v sezoni 2000/01 popolnoma vse podrejeno pokalu, ki so ga krimovke zmagoslavno dvignile v zrak. 

Uživale na poti, verjele v cilj

Čeprav sta od takrat minili že dve desetletji, so bile zadnje tekme odigrane na tako visokem nivoju, da so še danes lahko vzor ženske rokometne igre. »Tekme od četrtfinala naprej so še vedno za pogledati. Pomembno je bilo, da je bila celotna sezona podrejena cilju. In kar je še pomembneje, vsi smo verjeli vanj.« Kemija v garderobi je bila več kot očitna in ne le to, obrodila je težko pričakovane sadove. Izziv dokazati sebi in ostalim, da zmorejo, je bil opravljen z odliko. 

Tisto sezono skoraj da ni bilo prostih dni, imele so številne priprave, pritiski so se vrstili z vseh strani. »A ker je bilo poskrbljeno res za vse, smo verjele, da smo sposobne priti na vrh,« pripoveduje sogovornica. Res je tudi, da spomin na pretekle dogodke nemalokrat selektivno ohrani tiste lepše. »Pritisk je popustil takoj po prvem pisku, vsakič.« In takrat so se krimovke samo predale tekmi, realizirale akcije, bile čvrste v obrambi in uživale na poti do vrha. 

Čeprav pred dvajsetimi leti internet ni bil v takšnem razmahu kot danes, je vodstvo uspelo pridobiti posnetke tekmic in igralkam omogočilo, da so se prilagodile nanje. »Danes je šport povsod, na internetu, televiziji, vsako domače prvenstvo si je moč ogledati s klikom na daljinca.« Iskanje informacij dve desetletji nazaj je bilo drugačno. »Imeli smo sorodnike, prebirali časopile, znašli smo se drugače.« S tehnologijo je lažje, priznava Mijatovičeva. 

Prve ne pozabiš nikoli

Od zlate sezone sta minili že dve desetletji, a so tako spomini pri navijačih kot tudi občutki rokometašic še kako živi. »Kocine mi gredo po konci že samo, ko se pogovarjamo o tem. Zavrti se film od sezon obupa in porazov do leta, ko je bilo z zadnjim piskom vse poplačano. V trenutku se vse sestavi, dobi smisel,« priznava Bani, kot jo poznajo v rokometnih krogih. »Prva lovorika je neponovljiva. Pri vsaki naslednji veš, kaj lahko pričakuješ.« 

Pokal si v Krimu znova želijo pripeljati domov. V ta namen že aktivno sestavljajo kamenčke v mozaiku igralskega štaba za prihodnje tekmovalno leto. Pa je mogoče, da se znova povzpnejo na vrh? »Jaz sem večni optimist,« kima Mijatovičeva. »A hkrati je potrebno biti realen. Zmagovalno ekipo se gradi, ne pride čez noč. Pomembni sta dobra strategija in finančna podpora.« Hkrati je potrebno upoštevati tudi, da so današnje generacije drugačne. Danes je življenje veliko bolj instant, kot nekoč. Če letos nisi prvak tukaj, si lahko morda naslednjo sezono drugje. »Težje je obdržati igralke in garati kot ekipa več sezon. Profesionalne pogodbe so zaveza, da si 24 ur na dan z mislimi pri igri. Kako se izboljšati, napredovati. To je pomembneje od denarja.« In kot je že dvajset let nazaj igralkam pravil Tisljev predhodnik, Vinko Kandija, čas ni zaveznik bleferjev. 

»Dokaz, da smo bile me iz pravega testa je podatek, da smo ob drugem naslovu evropskih prvakinj obkrožile  višino premije samo za evropskega prvaka. Premije za četrtfinale, polfinale, finale nas niso zanimale!«

Naroči se na e-novice

Vpiši svoj e-naslov, da boš na tekočem o naših tekmah in ostalih zanimivostih.