Arenhart: od šolskega projekta do ene najboljših svetovnih vratark

Navadno o Krimovkah pišemo rokometne zgodbe, a prepričani smo, da je vsaka tigrica posebna tudi izven tekmovalnega parketa. Naj tokrat predstavimo eno izmed devetih tujk v četi Dragana Adžića: Barbaro Arenhart. Brazilka z izjemno življenjsko (in rokometno) zgodbo, ki jo je delila tudi v priljubljeni rubriki Evropske rokometne zveze (This is Me).

Leto 2013 je bilo tisto, ki je najbolj zaznamovalo našo 37-letno vratarko. To je bilo leto, ko je z brazilsko reprezentanco osvojila svetovni prestol, poleg tega pa je izgubila svojo mamo.

»Mame sicer nisem videla v njenih najhujših dneh, a prepričana sem, da me je pred smrtjo počakala, da se od nje poslovim. Spomnim se, ko me je enkrat poklical oče in mi rekel, naj se vrnem domov, če jo želim še enkrat videti. Takoj sem si uredila let in odpotovala domov. K njej sem prispela v četrtek ob 11. uri, le 24 ur pozneje pa je umrla.«

Najhujše dneve je preživljala septembra, le dva meseca pozneje pa je s svojimi soigralkami iz Brazilije nastopila na svetovnem prvenstvu. Kljub temu da je bilo hudo, je čutila ogromno podpore. Igrala je za mamo in ji tudi posvetila svetovno zlato.

Mame sicer nisem videla v njenih najhujših dneh, a prepričana sem, da me je pred smrtjo počakala, da se od nje poslovim.

Ko je bila Arnehartova izbrana v All-Star ekipo takratnega mundiala, pa se je zavedala, da jo mama spremlja povsod.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by EHF Champions League (@ehfcl)

V začetkih njene kariere je bila njena največja navijačica. Osnovnošolski rokometni projekt je kasneje prerastel v klub, za katerega je igrala neustavljiva vratarka Krimove družine. Nastopala je v brazilski ligi, starša pa sta jo od prvega dne podpirala. Razumela sta proces športa, tudi če sama nista bila nikoli vpeta vanj. Vedno sta jo učila, da se je skozi življenje potrebno boriti.

»Starša sta živela v težkih življenjskih razmerah. Bila sta revna. Oče je odraščal v družini desetih otrok, zato se je z njimi videl malo, boriti pa se je moral za vsak grižljaj hrane. Tudi mama ni imela veliko denarja.«

Arenhartova, ki sebe označuje kot rokometnega nomada, je pri 21 letih prvič odšla od doma. Februarja se je preselila v brazilski Sao Paolo, decembra pa v Španijo. Starša sta takrat zbrala nekaj denarja in za njo poslala tudi sestro Amando – da njuna druga rojenka ne bi bila tako osamljena.

Zdaj ima Evropo skoraj v malem prstu. Igrala je namreč za klube iz osmih različnih držav stare celine: poleg Španije še na Norveškem, v Avstriji, Romuniji, na Danskem, Madžarskem, v Črni gori in zdaj v Sloveniji.

Potovanja so sicer njena strast. Evropo obožuje, kljub temu pa se ji je minulo poletje porodila zamisel, da bi se lahko po zaključku kariere preselila nazaj domov. O prihodnosti sicer dosti še ne razmišlja saj živi po načelu: »Kar prinese prihodnost, to prinese.«