Rokometu posvetila življenje
Nekdaj igralka, kasneje vodja ekipe, delegatka, organizatorka in še kaj bi se lahko našlo je svoje življenje posvetila rokometu. Tu je Frešerjeva resnično s srcem in se počuti domače. »Različna obdobja in različna področja v moji karieri so mi prinesla zadovoljstvo. V vsaki vlogi sem uživala in lepo mi je tudi danes.« Druga kariera Štajerke je prepletena z rokometom, le da je drese številnih klubov in reprezentance, za katero je na 143 tekmah dosegla 531 zadetke, zamenjala za pisarne Rokometne zveze Slovenije, kjer opravlja vlogo vodje ženskih reprezentanc. Kljub temu, da je celo življenje posvetila športu in izbrala med vsemi ravno rokomet, česa drugega ne bi počela. »Ne poznam drugega, kot rokometno žogo. Od enajstega leta sem vpeta v ta šport. Zame najlepši.«
Evforija zajela mlade in stare
Krimova enajstica je dvakrat osvojila evropski prestol (2001, 2003), leta 2004 si je s Slagelsejem še tretjič pokorila Staro celino. »Spomini so lepi, kakopak. Ko smo prvič osvojili naslov, še nobeni ekipi v Sloveniji ni uspelo kaj takega, zato je bil ta uspeh še toliko večji.« Spominja se, kako je dvorana na Kodeljevem pokala po šivih, zvestih navijačev, ki so rokometašice ponesli na vsaki tekmi. »Vse je bilo podrejeno temu cilju. Imeli smo ogromno videoanaliz, kar je bilo v tistem času nekaj novega. Trenerski štab je do potankosti preučeval tekmice.« In to je bil le eden od mnogih razlogov, zakaj jim je tudi uspelo. »Finale z danskim Viborgom je bil sanjski.« In kar je bilo še posebej lepo videti, so bila mlada dekleta, ki so se na krilih uspeha Krimovk vpisovale k uram rokometa, v rokometne klube in k šolskim športnim krožkom.
Ko smo prvič osvojili naslov, še nobeni ekipi v Sloveniji ni uspelo kaj takega, zato je bil ta uspeh še toliko večji.
Na tiste čase hrani lepe spomine
Del tega velikega kolesja je bil tisti čas tudi predsednik kluba, Zoran Janković. »Vesele smo bile njegovega obiska na treningih, saj smo takrat lahko igrale nogomet.« Če mu je uspelo sprostiti vzdušje v ekipi v napeti, naporni in ciljem podrejeni sezoni, je skupaj z njegovo vizijo in željo igralkam uspel veliki met. Majhna Slovenija je zavladala rokometno močnejšim in bogatejšim ekipam. In občutki so bili neprecenljivi.
Uspeh pa ni prišel sam od sebe. »Imele smo ogromno število priprav,« je le eden od spominov na zlate čase kluba. »Čutile pa smo tudi izjemno podporo navijačev in prijateljev. Iz tistega časa sem si nedvomno zapomnila tudi nagrado po osvojenem naslovu – pot na Kubo.« Zgodb je toliko, da bi o njih zlahka napisala knjigo. »Če bi jih zapisovala, bi danes zagotovo nastala uspešnica.«
Spomine iz šampionske sezone 200/01 lahko podoživite tudi na posebni spletni strani, ki smo jo pripravili v ta namen.
Krimu lahko znova uspe
Krim bi se na pota stare slave lahko spet zavihtel, je prepričana sogovornica. »V kolikor bi se vrnile vse slovenske igralke, ki igrajo v tujini in ob kakovostni igralki ali dveh iz tujine, se Krim lahko nadeja vrhunskih rezultatov tudi v prihodnje.« Je pa današnja ekipa drugačna od tiste izpred 20 let tudi po tem, da v njem igra manj Slovenk. »Drugače je. Spremenila so se pravila, informacije so v dobi interneta in socialnih omrežjih na voljo na vsakem koraku.« Profesionalizma, kot je bil pred dvajsetimi leti, danes ne poznamo. Svet se vrti drugače.
Slovenci smo pregovorno neučakani in slavimo ekipe le, ko so na vrhu. Ljubljanska ekipa že vrsto let nastopa v Ligi prvakinj, kar je tudi svojevrsten dosežek. »Gre za dobro sistemsko delo trenerja Bregarja, ki iz ekipe iztrži največ. Njegova vrlina je pravgotovo delo, delo in še enkrat delo.« Ponosni smo lahko, kar majhni Sloveniji z dvema milijonoma prebivalcev uspeva v svetu športa. Svetovni in evropski prvaki, olimpijski zmagovalci, rekorderji in dvakratne prvakinje EHF tekmovanja.
Pri trenerju Urošu Bregarju gre za dobro sistemsko delo, ki iz ekipe iztrži največ. Njegova vrlina je pravgotovo delo.
Foto: Aleš Fevžer