Tanja Polajnar o sezoni 1992/1993

92-93

 

Pet prekrasnih sezon pri Krimu! Tak naslov bi napisala, če bi pisala članek o mojem športnem življenju. H Krimu sem prišla poleti 1992 po štirih uspešnih sezonah pri beograjskem Radničkem. Bila sem najstarejša in najbolj izkušena igralka v ekipi. Tega se je zavedal tudi naš novi predsednik, vedno ambiciozni in optimistični Zoran Janković. Prepričal me je, da sem pomembna prelomnica pri uresničevanju evropskih ciljev. Pa naj bo, sem si dejala.

Hitro sem se prilagodila trenerki Bonovi, večkrat sem tudi zavpila na soigralke… Igrale smo dobro, v prvenstvu je bila Olimpija še močnejša, pokal pa je bil prvič naš. Priborile smo si prvi nastop v evropskih pokalih.

Kdor me malo bolje pozna, natančno ve, da sem bila na igrišču vedno borbeno razpoložena. Nisem rada izgubljala. Tak je pod Martino taktirko postajal tudi Krim. V »privatnem« življenju smo bila dekleta sproščena, vesela in razigrana. Kar pogostokrat se je Zoran nezaželeno okopal, krst novih igralk je bil obvezen, skratka, bile smo »fejst« punce.
Za Krim Electo (Electa je bila naš prvi pokrovitelj) se je s sezono 1992/93 začelo novo obdobje. Evropsko!

 

Tanja Polajnar