Tanja Oder o sezoni 1998/1999

97-98

 

Zagotovo naša najuspešnejša sezona v zgodovini. Kar z veseljem bi pred sezono podpisala, da bomo državne prvakinje, zmagovalke domačega pokala in finalistke lige prvakinj. Zdaj je moj pogled malce drugačen. Doma smo dokazale, da zaenkrat nimamo prave konkurence. Evropski naslov, ta me tišči pri srcu. Tako blizu smo bile in tako daleč. Zadovoljna sem, da smo našle pot še iz skoraj izgubljenega položaja v predtekmovalni skupini v ligi. Svoje delo smo odlično opravile v Valenciji in v Sarajevu, nekoliko slabše pa nam je šlo pred domačimi gledalci. Dve stvari bi rada poudarila. To je fenomen Vinko Kandija. Ves čas je verjel, da bomo evropske prvakinje. Tako je bilo tudi z Zoranom Jankovičem, našim »predsednikom«. Vinko nam je to ves čas dopovedoval in hkrati od nas zahteval, da trdo vadimo. Priznam, da sprva nisem verjela, da bomo igrale v četrtfinalu. No, potem je bilo lažje. Na koncu sem se še strinjala s Kandijo. Druga stvar pa je uveljavljena misel, da je bila za nas usodna dvorana na Kodeljevem. Ne strinjam se, da smo igrale slabše zato, ker smo igrale na Kodeljevem. Galjevica je res naša dvorana, toda prav na Kodeljevem smo vadile, igrale tekme in konec koncev tudi zmagovale. Tudi veliko gledalcev nas ni motilo, prav nasprotno. Menim, da smo finale izgubile zaradi slabše obrambe, ki je sicer čez celo sezono nismo igrale tako, kot je zahteval Kandija.

Sama s sabo nikdar nisem zadovoljna. Tudi po tej sezoni ne. Morda bi ob evropskem naslovu razmišljala drugače. V imenu vseh bi se ob tej priložnosti zahvalila gospodu Pejotu. Je eden od naših pokroviteljev, podaril pa nam je prekrasno nagrado, izlet na Maldive. Bilo je lepo, še lepše pa bi zagotovo bilo, če bi bile evropske prvakinje.
Krim je, kljub temu da sem prišla iz Velenja, moj klub. Našla sem tisto, kar sem si želela. Smo profesionalke, vendar smo tudi prijateljice, rade imamo ljudi, ki delajo v klubu, navijače. Včasih kar na glas rečem, da smo velika družina. In to srečna in ambiciozna.

 

Tanja Oder