Mojca Brezovar o sezoni 1996/1997

96-97

 

Moj prihod iz Ajdovščine h Krimu v sezoni 1995/96 je bil pravzaprav prihod v »Ameriko«. Vsaj tako se mi je zdelo. Prišla sem v urejen, ambiciozen klub. Na začetku mi ni bilo lahko. Po uspešni prvi sezoni, ko mi je tudi trener Zerzan priznal, da sem bila prva vratarka, sem morala v sezoni 1996/97 pod vodstvom novega trenerja Vinka Kandije začeti znova. Kandija je na mojo srečo zaupal slovenskim vratarkam. Sergeja Stefanišin, Darja Škopelja in jaz smo se borile za prednostno majico.

Prihod Kandije h Krimu je tako zame kot za naš klub velika prelomnica. Pravzaprav niti ne vem, kaj naj povem, kajti spremenilo se je praktično vse. Ves čas je treba delati, delati, delati in kmalu smo vse skupaj spoznale, da napredujemo iz treninga v trening, iz tekme v tekmo.

Čeprav je spominov veliko, morda beseda ali dve več o sezoni 1996/97. Jasno je, da so bili pred nami trije cilji: državno prvenstvo, slovenski pokal in nastop v pokalu državnih prvakinj oz. ligi prvakinj. Živo se spomnim prvega srečanja pred domačim občinstvom v ligi prvakinj proti nemškemu Walleju. Nemke so bile favoritke ne samo na tej tekmi, temveč nasploh v naši skupini. Kandija nas je ves čas pripravljal tako, da smo celo verjele, da lahko zmagamo.
Priznam, nisem popolnoma verjela v naš uspeh, vendar… Na tekmi smo kar »letele«. Na koncu smo zmagale in po tekmi sem dolgo časa razmišljala, zakaj ne verjamem v uspeh. Ta tekma mi je dala marsikaj, od takrat naprej verjamem, da lahko premagamo prav vsakega tekmeca. Tisto sezono smo izpadle v četrtfinalu proti avstrijskemu Hypu. Športno smo morale priznati poraz. Naše tekmice so bile res boljše.

 

Mojca Brezovar