Miša Završnik-Koželj o sezoni 1989/1990

89-90

 

Sezona 1989/90 je bila sezona mojega nesrečnega športnega konca. Aprila 1989 sem se prav na odločilni tekmi za vstop v 1. slovensko ligo težje poškodovala. Začela sem kot 9-letna deklica pri Polju, Krimu pa sem se priključila že v prvi tekmovalni sezoni. Leta 1985 smo dobile prvi novi žogi in eno sem dobila jaz. Bila sem ponosna in srečna. Rakovnik je postal moj drugi dom, druga mama pa Cveta Benet.

Vadile smo štirikrat na teden in postale smo prava ekipa. Mateja Savicki in Alenka Toni sta bili naši najboljši strelki, jaz sem bila na tretjem strelskem mestu. Spominov je veliko, najbolj sem si zapomnila potegavščino z našo Cveto, ki pa ni uspela. Naši trenerki smo na pripravah spremenile jutranje zvonjenje, vendar nas je Cveta točno, tako kot po navadi, prepodila iz postelj. Cveta in starši imajo veliko zaslug za naše uspehe. Takrat nas okolica ni jemala resno. Treningi in tekme so bili na prostem, pogostokrat nas je zeblo, bile smo mokre, a bilo je »luštno«. Ko se spomnim na tiste čase, me zamika, da bi pojedla vsaj en Cvetin sendvič. Kdor jih ni poskusil, ne ve, kaj je dobro!

 

Miša Završnik-Koželj