Mihaela Bobocea o sezoni 1999/2000

99-00

 

Če bi lahko, bi »evropski del« lanske sezone kar črtala iz mojega štiriletnega nastopanja za Krim – Neutro Roberts. Na žalost smo v Ligi prvakinj izpadle v skupini in krepko zaostale za dosežkom iz sezone 98/99, ko smo bile v finalu. Ure in ure sem premišljevala o vzrokih za lanske nastope. Iskreno bom zapisala, da nisem našla oprijemljivega razloga. Delale smo dobro, pogoji so bili tako kot vselej optimalni, vendar na tekmah ni šlo. Nepričakovano smo izgubile v prvem nastopu v Zaporožju, po tem pa se nas je nekako lotila kriza. Še najbolj se spomnim tekme na Dunaju s Hypom. Ves čas smo vodile, ob koncu so domače izenačile prav v zadnjih sekundah in po »Donavi« je splaval nastop v 1/4 finalu. V pretekli sezoni nas je vodil Vinko Kandija. Bila bi krivčna, če ne bi zapisala, da je veliko prispeval k mojemu razvoju. Sezona 1999/2000 je bila zadnja za moje kolegice Simono Šturm, Matejo Savicki in Mojco Brezovar. Veliko so prispevale k našim uspehom, pogrešala pa jih bom tudi kot prijateljice, ki so mi veliko pomagale ob prihodu iz Romunije. Posebej bi se rada zahvalila vodstvu kluba in Zoranu Jankoviču, ki so mi ob odločitvi, da ostanem v Sloveniji veliko pomagali pri urejevanju kar zapletenih birokratskih postopkov. No, v zgodovini vsakega kluba so boljše in slabše sezone. Iz preteklosti smo se najbrž nekaj naučile in prepričana sem, da bo nova sezona bistveno, bistveno bolj uspešna. Krim Eta – Neutro Roberts gre naprej!

 

Mihaela »Miki« Bobocea