Cecilie Leganger o sezoni 2003/2004

03-04

 

Odločitev, da pridem v RK Krim sem po dolgotrajnih pogovorih s trenerjem Tonetom Tisljem in direktorjem Juretom Jankovičem, ki sta me večkrat obiskala v Bergnu na Norveškem, sprejela nekje maja 2003. Priznam, da odločitev ni bila lahka saj okolja nisem poznala, še težja je bilo zato, ker sem bila študentka 3. letnika medicine in sem želela s študijem za vsako ceno nadaljevati. Misel, da bi nadaljevala svojo rokometno kariero na Krimu in obenem študirala medicino v Ljubljani je bila zelo vabljiva. Že prvi dnevi mojega bivanja v Ljubljani so me navdušili. Soigralke, vodstvo Krima, organiziranost kluba, način dela, vse je bilo na najvišji ravni. Tudi Ljubljana me je navdušila, ljudje so bili prijazni, vsi govorijo angleško, predvsem pa je Slovenija prelepa, topla dežela, tako različna od moje Norveške. S tekmami evropske lige prvakinj smo pričeli v začetku januarja 2004 in z veliko dela in truda, pa tudi z malo sreče, smo se prebili do finala. Želeli smo evropski naslov, kajti tudi zame bi bil to največji športni uspeh v karieri – namreč manjkal mi je samo še ta naslov. Žal se naše želje niso uresničile.

Prelepi spomini na leto preživeto v Ljubljani bodo ostali za vedno. Zahvaljujem se vodstvu Krima in soigralkam – vsem želim srečo v prihodnosti -, da so mi vse to omogočili, vsem igralkam pa, ki se jim morda poraja dvom Krim da ali ne, iskreno svetujem, da se brez premisleka odločijo za ta klub!

 

Cecilie Leganger