Pred 15 leti (10. marca 2002) je na Dunaju umrl Vinko Kandija, ki se ga rokometni svet spominja po značilni zmagovalni drži, s katero je pomembno vplival na številne klube in reprezentance. Tudi zgodovina Krima ne bi bila, kakršna je, če ne bi bilo 11. junija 1996. Kandija je takrat postal trener državnega in pokalnega

Piše se leto 2001, pred Krimovkami je daleč najpomembnejša tekma sezone. Na prvi finalni tekmi elitne Lige prvakinj so se z danskim Viborgom razšle neodločeno, 22:22. Olga Čečkova, Mihaela Bobocea, Tanja Dajčman, Natalija Derepasko, Luminuta Hutupan, Deja Doler, Inna Dolgun, Anja Frešer, Vesna Horaček, Branka Jovanović, Agnieszka Matuszewska, Branka Mijatović, Maja Mitrović, Tanja Oder in

  Pred sezono nismo natančno vedele kaj lahko pričakujemo oziroma kaj si lahko želimo. Še kako smo se vse zavedale, da je Krim lačen zmag in uspehov. Vsi v klubu smo bili izredno motivirani in vse to se nam je na koncu obrestovalo. Moja ocena je, da smo imele uspešno sezono. Uresničile smo vse cilje.

  Sezona za pozabo. Morda bi bilo bolje, če bi zapisala, sezona poškodb. Res nas je v tej sezoni spremljala smola. Kar predolg bi bil seznam vseh poškodovanih. Pogostokrat je bila med gledalci kar cela sedmerka, ki bi lahko igrala. Tudi jaz sem bila večji del te evropske sezone poškodovana. Na srečo kolenske vezi niso

    Ta sezona je bila zame zelo pomembna. Namreč, malce sem se potepala po svetu in pred sezono dobila povabilo trenerja Roberta Beguša za vrnitev h Krimu. Kar nekaj nas je bilo, ki so nas označili za okrepitve. Vse smo bile reprezentantke. Prišle so tri Madžarke (Palingerjeva, Sitijeva in Kindlova) in iz Hrvaške Golubovičeva.

  Ko igraš v eni sezoni v dveh finalih, ne more biti drugačne ocene kot zelo dobro. V ligi prvakinj smo prišle do finala in osebno sem upala, da bom četrtič zmagala v tem tekmovanju. Toda Viborg je bil za en sam gol, ja, za en sam gol boljši. Pravzaprav smo naš tretji naslov izgubile

  Ob svojem prihodu v RK Krim leta 2002 sem kmalu spoznala, da sem prestopila v klub z vrhunsko organizacijo. Niti sanjati nisem mogla, da bom v kratkih treh letih dosegla vse cilje, ki sem si jih zastavila kot športnica. Že prvo sezono smo osvojile naslov evropskih klubskih prvakinj, naslednje leto smo klonile v finalu,

  Odločitev, da pridem v RK Krim sem po dolgotrajnih pogovorih s trenerjem Tonetom Tisljem in direktorjem Juretom Jankovičem, ki sta me večkrat obiskala v Bergnu na Norveškem, sprejela nekje maja 2003. Priznam, da odločitev ni bila lahka saj okolja nisem poznala, še težja je bilo zato, ker sem bila študentka 3. letnika medicine in

  Zadovoljna sem, da lahko s širšo javnostjo delim prekrasne spomine na RK Krim. Doslej sem se večkrat zahvalila Bogu, ki mi je dal priložnost, da sem bila del ekipe, da sem sodelovala s sijajnimi soigralkami in z ljudmi iz vodstva kluba. Ponosna sem na prijateljstvo, ki ga ohranjamo še danes in upam, da bo

  Po težko pričakovanem Krimovem prvem evropskem naslovu smo v tej sezoni zelo hitro ugotovili, da se moraš v športu vedno znova dokazovati. Sezona je bila, vsaj taka je moja ocena, ena Krimovih najslabših. Nepričakovano in prehitro smo izgubile in izpadle iz evropskega tekmovanja. Naš krvnik je bil »nefavorizirani« Montex. Te sezone, priznam, se nerada